Osebe z izkušnjo narcistične osebnostne motnje zaznamujejo vse bližnje odnose – tudi oz. predvsem odnose s svojimi otroki. V odnosih s starši se otroci učijo predstav o svetu in kako ravnati v njem. Podobe in nauki, ki jih posredujejo svojim otrokom narcistični starši, so pogosto izkrivljeni, krivični in boleči.
Narcistične starše lahko delimo v dva tipa.
Prvi tip predstavljajo tisti starši, ki svoje otroke »pogoltnejo«. Z njimi postanejo obsedeni in se vključujejo v vsak vidik njihovega življenja. Zdi se, kot da so si z otrokom blizu in to zagotovo drži za fizično bližino, ne pa tudi za čustveno.
Fizično se ne morejo ločiti od življenja otroka. Navzven lahko odnos z otrokom deluje super, popoln. Otrok dobiva ogromno pozornosti, vendar ne zaradi zanimanja starša za otroka, temveč zaradi starševih lastnih interesov. Ta otroka doživlja kot podaljšek sebe oz. kot sredstvo (ne osebo!), s katerim lahko uresničuje svoje cilje. Otrok se v takšnem odnosu ne more počutiti kot individuum, temveč se počuti kot del starša. Ne nauči se izražati svojih želja ali občutij, saj starš sprejema odločitve zanj. Če pa mu uspe izraziti svojo voljo, se mu v njej hitro pridruži starš, ki prevzame prevlado v sledenju zastavljenemu cilju (seveda, če ta ni vzpostavitev otrokove samostojnosti).
Opisan tip narcističnega starša nima občutka za meje. Potrebuje bližino svojega otroka, saj mu predstavlja čustveno podporo. Podobno vsak otrok potrebuje bližino in podporo svojega starša, le da se v takšnem brezmejnem odnosu ne more učiti razmejevanja od njega, prevzemanja odgovornosti za svoje doživljanje, vedenje, odločitve ipd. in se tako ne more razviti v samostojno osebo. Med staršem in otrokom se ustvarja odnos vzajemne odvisnosti.
Običajno ti otroci občutijo težnjo po samostojnosti pozneje, v odraslosti. Takrat jih starši začnejo utrujati s svojo konstantno prisotnostjo v njihovih življenjih. Vendar jim otroci kljub temu s težavo postavljajo mejo, saj starše vsak poizkus razmejitve njihovega odnosa globoko prizadene. Tako se na te poizkuse odzivajo z vzbujanjem občutkov krivde otroku ali pa z ustvarjanjem okoliščin v življenju otroka, ki mu škodujejo in ga silijo, da se po podporo vrača v odnos s staršem.
Drugi tip narcističnih staršev predstavljajo tisti, ki svoje otroke ignorirajo. Zanje jim ni mar, če nimajo sami od njih koristi, zato jih pogosto zanemarjajo. Varstvo otroka lahko prevzame vsakdo, ki pokaže nekaj zanimanja, ne glede na motive. Te osebe otroka običajno dodatno travmatizirajo.
Pozornosti narcističnega starša tega tipa je otrok deležen najpogosteje, kadar je starš nanj jezen. Tako se otrok uči jeze kot edinega pravega čustva, saj od starša ne dobi izkušnje drugih čustvenih stanj. To ga omejuje pri snovanju konstruktivnih odnosov z drugimi ljudmi. Tudi v teh odnosih se ljudje z narcističnim staršem ne počutijo varno, zato so pogosto tesnobni. Počutijo se zavrnjene, zapuščene in imajo izrazito nizko samopodobo. Ko v življenju vendarle dosežejo kakšen uspeh, pa si starš pri tem dosežku hitro pripiše pomembno vlogo. Otroka predstavi kot svoj ponos in si jemlje pozornost, naklonjenost in občudovanje drugih za njegov uspeh. Postane lahko tudi ljubosumen in skuša aktivno izničiti otrokov uspeh z nižanjem njegove samopodobe z zbadljivimi sporočili ali tekmovanjem z njim.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
