Narcisizem je ena najbolj stalnih osebnostnih potez številnih, predvsem negativnih pop-kulturnih in literarnih likov. Že v ljudskem izročilu in Grimmovih pravljicah tako pogosto najdemo motiv negativnega (po navadi) ženskega lika, ki zaradi lastnih narcističnih potez povzroča probleme, skrbi in žalost drugim. Posebej je zgovorna vloga mačehe iz Sneguljčice, katere zloba je tesno povezana z magičnim ogledalom, ki določa, kdo je v deželi najlepši. Poteze narcistične motnje pri zlobni kraljici pa so še bolj poudarjene v filmu Sneguljčica in lovec (Snow White and the Huntsman, 2012).
Pretirano osredotočanje na odsev, ki ga narcis zagleda v ogledalu, je prisotno že v grškem mitu o narcisu, izstopa pa tudi v romanu Oscarja Wilda Slika Doriana Graya, po katerem je bil leta 2009 posnet film. V filmu je glavni protagonist pripravljen za nespremenjeno lepoto lastne podobe izvršiti tudi najbolj okrutna dejanja in žrtvovati svoje bližnje.
Zaradi vseprisotnosti podobe negativnega lika destruktivnega narcisa, ki obsega tako poteze narcistične grandioznosti kot tudi narcistične ranljivosti, je težko oblikovati enoznačen seznam filmov, ki bi neposredno predstavljal problematiko narcisizma. Narcističen negativni lik, nezmožen empatije ter pripravljen zaradi lastne koristi škodovati drugim, se zdi nujen sestavni del domala vsakega filmskega dramaturškega loka. Narcistične poteze, še posebej v kombinaciji z antisocialno in psihopatsko osebnostno motnjo, ki se kažejo v megalomanskem načrtovanju, neizprosnem obračunavanju z nasprotniki in ravnodušnostjo do trpljenja drugih, zato najdemo pri številnih klasičnih negativcih v fantazijskih in znanstveno-fantastičnih filmih.
Toda narcistične poteze niso prisotne zgolj v primeru družbeno povsem nespremenljive in skrajne motnje, temveč zaznamujejo veliko širši spekter tudi bolj vsakdanjih odnosov, ki niso tako enostavni in črno-beli. Bolj kompleksna prezentacija narcisizma je sicer prisotna že v starih Hollywoodskih klasikah. Poteze narcisizma tako mnogi opažajo v glavnem ženskem liku filma V vrtincu (Gone with the Wind, 1939) Scarlett O’Harra, ki si prizadeva za zvezo z zaročencem svoje sestrične. Še bolj je narcisizem prisoten v filmu Gaslight (1944), ki združuje elemente kriminalke, grozljivke in filma noir. Film prikazuje odnos, v katerem skuša mož ženo osamiti in jo z različnimi psihološkimi triki prepričati, da je nora. Vpliv tega filma na psihologijo, se kaže z vpeljavo izraza »gaslighting« [zamegljevanje] za opisovanje specifične psihične manipulacije, pogoste pri narcistični osebnostni motnji. Pri tej vrsti manipulacije skuša narcis svojo žrtev prepričati, da je nora oz. da sta njena zaznava in presoja povsem neustrezni. Še ena Hollywoodska klasika, ki prikazuje uničujoč vpliv narcisizma znotraj medosebnih odnosov, je Tramvaj poželenje (A Streetcar Named Desire, 1951), ki je med največje filmske zvezde izstrelil Marlona Branda.
In ko smo ravno pri tem igralcu, ki je še bolj zaslovel s filmom Boter (Godfather, 1972), je vredno omeniti, da si je skoraj nemogoče zamišljati pravega mafijskega šefa, ki ne bi bil vsaj malo narcističen. Še bolj kot v Botru pride to do izraza v filmu Brazgotinec (Scarface, 1983), ki prikazuje, kako lahko narcistična zaverovanost vase in vztrajanje pri principu »vse mi pripada!« takšnemu liku pomaga , da se hitro vzpne v okoliščinah kriminalnega podzemlja. Prikaže pa tudi, da lahko ta ista naravnanost prispeva k hitremu propadu, ki ga v filmu še dodatno pospeši kokainska odvisnost in paranoidnost. Narcistične poteze ima tudi glavni lik v seriji Sopranovi (The Sopranos, 1999-2007), na kar brez pretiranega uspeha opozarja tudi njegova psihoterapevtka.
Najbolj značilni filmi, ki na spektakularen in pretiran način prikazujejo problematiko narcisizma, spadajo v žanr kriminalk in psiholoških dram. V njih narcistični liki sprva uspejo pretentati svoje žrtve in jih zapeljati v intimne odnose, pozneje pa se izrazi njihova temna manipulativna plat, saj so pripravljeni za izvedbo svojih načrtov tudi ubijati. Filmi, ki bi jih lahko uvrstili v ta žanr so: Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992), ki se vrti okoli femme fatale - osumljenke umora, ki jo upodobi Sharon Stone, Ženska za umret (To Die For, 1995), kjer se želi glavna protagonistka (ki jo upodobi Nicole Kidman) zaradi kariere na televiziji znebiti moža, in pa psihološka grozljivka Ameriški Psiho (American Psycho, 2000), v katerem Christian Bale upodobi zloglasno in strašljivo podobo narcističnega psihopata, ki predstavlja skrajno patologijo ameriške družbe nebrzdanega pohlepa. Prav pohlep, pripravljenost na žrtvovanje in tveganje ter želja po bogastvu in ugledu so tisti, zaradi katerih je problematiko narcisizma mogoče razbrati tudi iz filmov, ki prikazujejo delovanje sveta finančniških manipulacij, kot sta denimo filma Wall Street (1987) in Volk z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street, 2013), v katerem se poleg Leonarda DiCapria pojavi tudi Katarina Čas.
Na spletu je sicer mogoče najti številne druge sezname filmov, ki bi jih bilo mogoče gledati tudi z vidika preučevanja narcisizma (glej recimo povezavo). Vsekakor pa je treba opozoriti, da je za relevantno obveščanje o narcistični osebnostni motnji, bolje kot v pop-kulturi, kjer je ta motnja pogosto prikazana pretirano stereotipno, enostransko in poenostavljeno, odgovore iskati med preverjenimi viri in prispevki, ki so jih napisali strokovnjaki in strokovnjakinje s področij duševnega zdravja. V okviru programa OMRA si lahko več o narcističnih osebnostni motnji preberete v Priročniku o izkušnji osebnostne motnje ali v številnih prispevkih na naši spletni strani, ki obravnavajo to temo (Različne plati narcisizma, Kako narcistični starši ranijo svoje otroke?, Značilnosti narcističnih staršev ali skrbnikov, Postnarcistična stresna motnja).
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
