Izraz osebnostna motnja je diagnoza iz skupine težav v duševnem zdravju. Gre za resne težave v duševnem zdravju. Diagnozo postavi specialist psihiater ali specialist klinične psihologije. Laično postavljanje diagnoz ni primerno.
Kaj upoštevamo strokovnjaki, ko povemo diagnozo osebnostne motnje:
Ni torej vprašanje, ali povedati, temveč kako povedati, komu povedati in kdaj kaj povedati.
Kako: Vedno je pomembno izbrati besede, s katerimi pojasnimo, kakšne težave ima posameznik. Osnovno pravilo je, da povemo tako, da ne prizadanemo človekovega dostojanstva, temveč mu jasno pokažemo posledice njegovega vedenja, ki zanj niso koristne.
Komu in kdaj: Življenje z osebnostno motnjo ima visoko ceno – trpi zdravje in kakovost življenja - in to tako pri osebi, ki ima osebnostno motnjo, kot tudi pri svojcih.
Ljudje, ki imajo osebnostno motnjo, lahko iščejo pomoč pri različnih strokovnjakih zaradi pridruženih težav v telesnem in duševnem zdravju. Človeku, ki pride po pomoč k psihiatru in reče, da se zaveda, da je z njim nekaj narobe, in da si ne želi živeti sam, četudi mu je razpadla že četrta resna zveza, je mogoče zelo odkrito povedati, za kakšne težave gre in ga usmeriti k ustrezni terapiji. Ta je dolgotrajna, samo en pogovor ne bo pomagal.
Pomoč pogosto poiščejo tudi povsem izčrpani in izgoreli svojci, ki ne vedo več, kako naprej. Iz njihovega pripovedovanja lahko strokovnjak posumi, da gre pri njihovem svojcu za osebnostno motnjo, vendar diagnoze ne more postaviti, če človeka ne vidi. V takšnem primeru svojcem razložimo, da obstajajo odstopanja od običajnih lastnosti, in da se ta težko spreminjajo. Svojce usmerimo v iskanje lastnega ravnovesja in postavljanja meja. Svojci pogosto pričakujejo, da bo en pogovor dovolj, kar pa ni možno.
Informacija, da gre za osebnostno motnjo, naj služi odpiranju novih možnosti in reševanju problemov.
Poudarjamo, da ni primerno, da izraz »osebnostna motnja« postane nova zmerljivka ali novo področje medosebnega obračunavanja, kadar odnosi postanejo težavni.