Ko govorimo o mejni osebnostni motnji (MOM), depresiji in bipolarni motnji, hitro naletimo na nejasnosti. Pri vseh lahko npr. opazimo obdobje stopnjevane žalosti, a v čem je pravzaprav razlika? Za depresivno in bipolarno motnjo so značilne daljše epizode depresivnega počutja, ki običajno trajajo od 6 do 12 mesecev, pri čemer se pri bipolarni motnji pojavljajo še epizode manije ali hipomanije, pri mejni osebnostni motnji pa je čustvovanje precej bolj dinamično in hitro spremenljivo: v tem primeru lahko »epizode« depresivnega počutja trajajo celo manj kot eno uro.
Za depresijo je značilno dolgotrajno potrto razpoloženje, ki ni spremenljivo, ljudje z MOM pa se lahko v trenutku razvedrijo, če se zgodi nekaj pozitivnega. Tako lahko rečemo, da je MOM odzivna na zunanje dogodke, depresija pa običajno ne. Tovrstna odzivnost je značilna tudi za atipično depresijo, zato nekateri strokovnjaki in strokovnjakinje menijo, da je to le drugo ime za mejno osebnostno motnjo.
Veliko ljudi z MOM (po nekaterih študijah več kot 90 %) ima sočasno tudi depresivno motnjo, ki pa se od običajne nekoliko razlikuje po vsebini, saj so zanjo značilni predvsem intenzivni občutki praznine, osamljenosti in strahu pred zapustitvijo. Vidimo lahko, da se depresivni občutki nanašajo predvsem na medosebne odnose. Depresivna in mejna osebnostna motnja sta si po nekaterih simptomih zelo podobni, se pa tudi močno razlikujeta, saj je neustrezno počutje pri depresivni motnji epizodično, dlje trajajoče in bolj nespremenljivo, za MOM pa je značilen še trajen vzorec nestabilnih medosebnih odnosov in impulzivnega ter tveganega vedenja (nevarna vožnja, prenajedanje, nepremišljeno nakupovanje itd.).