I called my love false love; but what said he then? [Sem rekla, da vara, pa ljubi je djal, (...)
If I court moe women, you'll couch with moe men. če jaz imam druge, bo tebi drug prav.]
Shakespeare, W., Othello, IV. dejanje, 3. prizor (kitica v Desdemonini pesmi), prev. Milan Jesih, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 164.
Freud je specifično o ljubosumju pisal v delu O nekaterih nevrotičnih mehanizmih pri ljubosumju, paranoji in homoseksualnosti (1922). Že takoj v uvodu jedrnato začrta smer svojega premisleka (str. 262):
»Ljubosumje spada k afektnim stanjem, ki jih lahko, podobno kot žalovanje, označimo za normalna. Če je videti, da se v človekovem značaju in vedenju ne pojavlja, lahko upravičeno sklepamo, da je podleglo močni potlačitvi in da zato igra toliko večjo vlogo v njegovem nezavednem duševnem življenju. Izkaže se, da so primeri nenormalno ojačanega ljubosumja, s katerimi ima opravka analiza, razslojeni na tri načine. Ti trije sloji ali stopnje ljubosumja si zaslužijo sledeča imena: (1) tekmovalno ali normalno, (2) projicirano in (3) blodno [wahnhaft].«
Freud že takoj opozori, da je popolna odsotnost ljubosumja pri človeku znak potlačitve, iz česar sledi, da ravno zato še toliko intenzivneje (nezavedno) vpliva na subjekt in njegovo življenje. Določena mera ljubosumja je zatorej nujna posledica in obenem pogoj človekovega družbenega življenja in medsebojnega vplivanja z drugimi. Na koncu svojega seminarja Freud celo jasno zapiše svojo tezo o genezi t. i. socialnih nagonov. Družbena vez je po njegovem mnenju sekundarna tvorba in posledica primarne sovražnosti, rivalstva, agresije in ljubosumja do drugega, ki ga zaznavamo kot objekt, vreden (»materine«) ljubezni (velikega Drugega), ki nam jo slednji vselej odteguje. Primarno prisotni vzgibi ljubosumja in sovraštva, »ki jim ne uspe doseči zadovoljitve«, se pretvorijo v občutek simpatije, naklonjenosti, moralnosti, v »nežne in socialne občutke identifikacije« – kot pravi Freud (str. 271) – s pomočjo »reakcijske tvorbe proti potlačenim agresivnim impulzom«. (Več o tem piše Freud v delu Množična psihologija in analiza jaza iz leta 1921, v drugi polovici IX. poglavja.) Tako nam tekmovalnost ter potlačeno nasilnost do drugih, ki jih vselej dojemamo kot potencialne sovražnike, tekmece, uspe narediti vzdržni in ju (delno) obvladati ter ju pretvoriti v njuno nasprotje, socialne nagonske vzgibe in občekoristne interese ter zmožnost sublimacije.
Če sedaj preusmerimo pozornost na drugi del (zgoraj navedenega) uvoda v problematiko ljubosumja, Freud (raz)deli pretirano intenzivne ljubosumnostne občutke na tri plasti, in sicer (1) tekmovalno ali normalno, (2) projicirano in (3) blodno. Kot ugotavlja (str. 262), prva oblika ljubosumja »bistveno sestoji iz žalovanja, bolečine zaradi domnevno izgubljenega ljubezenskega objekta, narcistične prizadetosti, kolikor jo je mogoče ločiti od prvih dveh, nadalje iz sovražnih občutkov do bolj uspešnega tekmeca ter iz večjega ali manjšega prispevka samokritike, ki hoče odgovornost za ljubezensko izgubo naprtiti lastnemu jazu«. Tako Freud tovrstne ljubosumnostne občutke povezuje (1) z žalovanjem za ljubezenskim objektom, v katerega je bil investiran libido in nas tako sodoloča (jaz, v procesu identifikacije), zaradi česar je razveza potencialno vselej travmatična; (2) s sovražnimi občutki do domnevnega tekmeca in (3) z (v veliki meri nezavedno) nadjazovsko samokritiko. Pri tem je zaznati nejasno izraženo predpostavko o ohranjeni razmeroma visoki stopnji stika z resničnostjo in zmožnostjo subjekta dejanskega učinkovanja na obstoječe okoliščine. Ob tem Freud posebej poudari (str. 262), da »[č]etudi ga lahko označimo kot normalno, to ljubosumje nikakor ni povsem racionalno, se pravi, da bi izhajalo iz obstoječih odnosov, iz dejanskih razmerij, ki jih sorazmerno in v celoti obvladuje zavestni jaz«. Tako je že primarno ljubosumje v veliki meri nezavedno in je potomec Ojdipovega kompleksa. V takšnem ljubosumju in zavisti je obenem – poleg nevarnosti izgube ljubezenskega objekta (npr. ženske) – vselej tiho, prikrito občudovanje, priznanje in investicija libida v reprezentacijo potencialnega tekmeca (npr. moškega). Tekmec je tako dojet kot tisti, ki potencialno poseduje ključ do želje drugega (in s tem do naše lastne želje, biti), in deluje kot materialni, dejanski primerek, model, katerega podobo ponotranjimo v obliki identifikacije (z določenimi želenimi lastnostmi), v procesu katerega prihaja do izgradnje subjektovega ideala jaza (kot instance, napram kateri merimo svoj lastni jaz – kdo smo, ali smo vredni ljubezni drugega). Osovraženega drugega tako zaznavamo kot tistega, ki poseduje lastnosti in sposobnosti, ki si jih sami želimo – iz česar izhaja, da jih dojemamo kot tisto »nekaj«, kar nam samim manjka – in napram katerim teži naš subjektni razvoj jaza.
Druga plast ljubosumja, projicirano ljubosumje, po Freudu (str. 263) izvira »iz lastne, v življenju dejansko prakticirane nezvestobe (»nagnjenj«) ali iz vzgibov k nezvestobi, ki so zapadli potlačitvi«. Nevrotični mehanizem potlačitve v tem sovpade z nezavednim mehanizmom projekcije lastnih nesprejemljivih vzgibov na drugega (ki je vselej do neke mere ljubezenski objekt oz. objekt libidinalne investicije, npr. žena). Tako lahko prične nekdo (npr. moški) v resničnem življenju zaznavati nezavedne vzgibe drugega kot prikrite znake njegove nezvestobe (četudi so lahko zgolj posledica naključja in ravnodušnosti) – ki v nekem oziru spominjajo na paranoično osmišljanje delovanja in dogodkov v svetu. Zanimivo je, da Freud (str. 263) pripozna samemu nagnjenju k nezvestobi v skupnem ljubezenskem življenju ljudi neko normalnost in opozori, da so nam pri tem družbene navade, običaji in prakse omogočile nekakšen manevrski prostor, ki nam omogoča, da lahko s temi nagnjenji (nezavednimi fantazijami in željo) rokujemo in jih odvajamo ter tako nevtraliziramo ali celo sublimiramo. Problem patološko ljubosumnih oseb pa je v tem, da teh znakov ne sprejmejo kot nedolžnih, nujnih in ne priznavajo »konvencionalne tolerance«, normalnosti do tovrstnih vzgibov k nezvestobi, četudi ne prestopijo dejanskega praga v prakticiranju nezvestobe. Lahko dodamo, da je v tovrstnem ljubosumju dejansko – čeprav posredno – prisotna narcistična zahteva po popolni, izključujoči ljubezni in predanosti ljubezenskega objekta, in sicer v vsem svojem zavestnem in nezavednem življenju – kar je seveda nemogoče in zato povzroča nenehna praktično življenjska in psihična nesoglasja, ki lahko vodijo v hude težave.
Tretja plast ljubosumja, ki jo Freud označi kot blodno, paranoično, pa nikoli ni prisotna kot nekakšen ločen sloj od prejšnjih dveh, pri čemer Freud opozarja (str. 264.), da bomo v posameznem primeru blodnje vselej našli ljubosumje, »ki spada k vsem trem slojem, nikoli samo k tretjemu«. Tako so za blodnjavo ljubosumnost značilni vzroki, mehanizmi in znaki, ki so tako ali drugače prisotni tudi pri prvih dveh plasteh – s to razliko, da paranoik razlaga vse, kar se v svetu dogaja, kot posebej smiselne in pomenske znake (izključitev vsake ravnodušnosti, naključja, nepovezanosti dejanj in dogodkov z njegovo subjektivnostjo), ki se nanašajo na njegovo blodnjavo naravnanost, dojemanje in sklepanje. Tako Freud opiše nek klinični primer popolnoma izoblikovanega paranoičnega ljubosumja (str. 265): »Napadi [blodnje] so črpali svoje gradivo iz opazovanja tudi najmanjših znamenj, s katerimi se je pacientu razkrilo ženino popolnoma nezavedno koketiranje, ki ga kdo drug sploh ne bi opazil. V nekem trenutku naj bi s svojo roko nehote oplazila gospoda, ki je sedel poleg nje, drugič naj bi se njen obraz preveč nagnil proti njemu ali pa si je nadela nasmešek, ki je bil prijaznejši, kot če sta bila z možem sama.«
Za konec lahko dodamo, da je Jacques Lacan v enem od svojih seminarjev dejal, da moža, ki je obsesivno ljubosumen na svojo ženo, še vedno lahko imamo za patološki primer, čeprav ga žena tudi v resnici vara. Ne glede na dejanske izkustvene dokaze o nezvestobi sta za psihoanalizo zanimivi fiksacija in fanatičnost pri iskanju in zaznavanju tega suma povsod – zakaj se celotno življenje vrti okoli tovrstne obsedenosti in je s strani subjekta vse vloženo v to problematiko? Tako se pokaže »strast ljubosumja« ali užitek ljubosumja, ki kaže in napotuje na željo po »tretjem« (kot nemožnem), ki nas vselej obenem fascinira in preganja. Lacan razlikuje med ljubosumjem in zavistjo, pri čemer slednjo povezuje s problematiko pogleda (velikega Drugega), saj dejansko subjekt nima z njim v resnici ničesar.
Literatura
Freud, S., »O nekaterih nevrotičnih mehanizmih pri ljubosumju, paranoji in homoseksualnosti«, Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja, 2004, letnik 42, številka 1/2.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
