Razprave o sreči najdemo že v antiki. Najbolj znana je Aristotelova obravnava pojma »evdajmonija« v Nikomahovi etiki. Ta pojem, ki je eden od osrednjih pojmov Aristotelove etike vrlin, se navadno prevaja kot sreča oz. srečnost ali »blaginja« ter označuje neko splošno stanje »dobrega duha« oz. »najvišjega dobrega«, kar naj bi bil smoter etičnega življenja, »h kateremu vse teži«. Pogoj srečnosti je za Aristotela življenje, ki je usklajeno z vrlino in krepostjo.
Beseda »sreča« je slovenski prevod angleških besed »happiness«, »luck« in »fortune«. Pomen prve angleške besede je navadno psihologiziran in je sorazmerno nov, pomena drugih dveh angleških besed pa sta bila tematizirana že v antiki. V obdobju rimskega imperija je bila Fortuna boginja »sreče« kot usode. O njej so pisali Boetij in Cicero (v In pisonnem, XXII., 55 pr. n. š.), ki je govoril o Rota Fortunae – kolesu sreče. Po zaslugi Boetija in njegovega dela Tolažba filozofije je »kolo sreče« ostal priljubljen motiv v italijanski kulturi tudi v srednjem veku, v katerem je postala kristjanizirana, vse tja do renesanse. Tako je bila Fortuna ali »sreča« predstavljena kot slepa, muhava, naključna in je prinašala tako srečo kot nesrečo. V tem oziru je predstavljala usodo oz. usodnost.
V srednjem veku je bila »sreča« kot osrednji smoter življenja potisnjena na stranski tir oz. – dobesedno – v onostranstvo. Pod vplivom krščanstva srednjeveške cerkve je postala osrednji pojem in »smoter življenja« ljubezen (»Bog je ljubezen«), vendar je kljub temu ostala sreča implicitni končen cilj, saj je bil smoter pobožnega, moralnega in krepostnega življenja popolna sreča v onostranstvu.
V zadnjih desetletjih govorimo o »sreči« kot o »happiness«, večinoma s perspektive psihologije ter teorije čustev in ne več v okviru etike, politike, religije ali filozofije (kjer je »sreča« mišljena kot ideja ali koncept). V okviru psihologije se je razvila disciplina t. i. pozitivne psihologije, ki se ukvarja s preučevanjem sreče, zadovoljstva z življenjem, blagra itd. Pozitivna psihologija je neposredna potomka humanistične psihologije, katere predstavniki so Maslow, Fromm, Frankl, Jung, Rogers idr., ki so se ukvarjali s temami, kot so samouresničevanje, duhovnost, blagostanje, (za)upanje, ustvarjalnost, individualnost, smisel, izpolnjenost, holistično zdravje, empatija, samopomoč, delo na sebi, svobodna volja, osebnostna rast, opolnomočenje, avtentičnost, doseganje ciljev, življenjski »zanos« (flow), »modrost«, optimizem, hvaležnost itd. Tovrstne tematike in problematike, s katerimi se ukvarja humanistična smer v psihologiji, sami na sebi niso napačni ali ideološki, vendar lahko kljub temu rečemo, da ostaja problematična družbena konstelacija, v katero se umešča, realizira, in prosperira takšna filozofija.
Inavguralni citat, v katerem je izražena ideja »pozitivne psihologije«, najdemo v zadnjem poglavju Maslowega dela Motivacija in osebnost iz leta 1954, ki nosi naslov »K pozitivni psihologiji«, v katerem je pozval psihologijo k usmeritvi v pozitivne vidike človeškega in izkustev: »Znanost psihologije je bila veliko bolj uspešna na negativni kot na pozitivni strani. Razkrila nam je veliko o človekovih pomanjkljivostih, boleznih in grehih, malo pa o njegovih potencialih, vrlinah, dosegljivih ciljih ali polni psihološki rasti. Zdi se, da se je psihologija prostovoljno omejila le na polovico svojih upravičenih pristojnosti in to na mračnejšo, slabšo polovico.« (str. 354)
Seligman in Csikszentmihalyi (2000) definirata pozitivno psihologijo kot raziskovanje tistega, zaradi česar je življenje (najbolj) vredno živeti, s poudarkom na blaginji posameznika. Tako je pozitivna psihologija prevzela Aristotelov pojem »evdajmonija«, ga interpretirala na svojstven način in ga je uporabila v namene izpolnjevanja psiholoških potreb, ki se nam porajajo v sodobnosti. Tako pride do izraza eden temeljnih problemov pozitivne psihologije (ter t. i. pozitivne ekonomije), in sicer ta, da neutemeljeno, naivno prevzema kot »splošno sprejeto« in samoumevno, da enostavno »vemo«, kaj so »psihološke potrebe«, »dobre vrednote«, ter da so te nekako vpisane v človeško naravo. »Raziskovalci sreče« naj bi jih zgolj odkrili. To, »zaradi česar je življenje (najbolj) vredno živeti«, je treba najprej šele utemeljiti.
V delu Proizvajanje srečnih državljanov: Kako znanost in industrija sreče upravljata z našimi življenji skušata Illouz in Cabanas (2019) pokazati, kako lahko pozitivna psihologija izkoristi akutno potrebo in hrepenenje ljudi po hitrih, neposrednih rešitvah, zlasti v času družbene negotovosti, čeprav lahko »recepti za srečo« sami prispevajo k ohranjanju in ustvarjanju vzrokov nezadovoljstva, ki ga obljubljajo odpraviti. Tako ugotavljata, da ima »ideologija sreče« velik družbeni vpliv in legitimizira individualizem s pomočjo naturaliziranega diskurza »znanstvene discipline«. Če smo npr. ponotranjili idejo, da samozavest in optimizem vodita k uspehu, bomo ob samozaznanem »neuspešnem življenju« krivdo pripisovali zgolj sebi. Avtorja trdita tudi, da je sreča v obliki čustva postala vrsta blaga (proces komodifikacije oz. poblagovljenja), ki se trži v obliki storitev, terapij in izdelkov, ki obljubljajo in udejanjajo čustveno preobrazbo in občutek blagostanja. V skladu s tem dobiva pozitivna psihologija vse večjo priljubljenost v wellness turizmu in industriji. Tako neposredno vpliva na povečevanje potrošnje izdelkov in storitev, namenjenih dobremu počutju in psihološkemu blagostanju. Tematika in motiv sreče ter dobrega počutja je prav tako postala nekakšen simbol, ki ga različna podjetja uporabljajo v svojih tržnih strategijah, oglasih, blagovnih znamkah, npr. Coca-Cola (popularni moto: »Share happiness!«).
Tako pridemo do še enega zanimivega pojava, ki sta ga psihologa Taylor in Brown leta 1988 v članku »Illusion and Well-being: A Social Psychological Perspective on Mental Health« imenovala »pozitivna iluzija«. Pri tem gre za kognitivne procese dejavnega višanja samopodobe s pomočjo »nerealno pozitivnih« ali samopotrjujočih se prepričanj in stališč, ki jih imajo posamezniki do samih sebe, svojega položaja ali okolja. V bistvu so pozitivne iluzije stališča skrajnega optimizma, ki vztrajajo kljub dejstvom in realnemu stanju stvari ter tako »izkrivljajo resničnost«. Taylor in Brown domnevata, da pozitivne iluzije ščitijo posameznikovo samovrednotenje pred negativnimi povratnimi informacijami iz okolja. S pomočjo tovrstnega obrambnega mehanizma naj bi ohranjali psihološko prilagoditev in subjektivno blagostanje.
Problem se pokaže, ko se takšna »utajitev realnosti« dogaja vedno pogosteje in bolj intenzivno ter zahteva vedno močnejše »izkrivljanje resničnosti«, kar nas vodi v začarani krog »pozitivnih iluzij«, tesnobe obupa in izgorelosti. V ta dispozitiv pa se vpisuje tudi pojav t. i. toksične pozitivnosti, ki ga je leta 2019 formuliral psiholog Lukin v članku »Toxic Positivity: Don't Always Look on the Bright Side«. Pri tem gre za pojav, pri katerem posamezniki ne pri(po)znavajo, razumejo in predelujejo celotnega spektra človeških čustev, vključno z obupom, jezo in žalostjo, kar sčasoma vodi v psihološko stisko ali celo hujše psihološke težave.
Literatura
Diener, E. »Subjective Well-Being: The Science of Happiness and a Proposal for a National Index«. American Psychologist, 2000; 55 (1): 34–43.
Illouz, E in Cabanas, E. Manufacturing Happy Citizens How the Science and Industry of Happiness Control Our Lives. © Polity Press, 2019.
Lukin, K. »Toxic Positivity: Don't Always Look on the Bright Side«. Psychology Today, 2019. Pridobljeno julija 2022 na
https://www.psychologytoday.com/intl/blog/the-man-cave/201908/toxic-positivity-dont-always-look-the-bright-side.
Maslow, A. H. Motivation and Personality. Harper, 1954.
Seligman, M. in Csikszentmihalyi, M. »Positive Psychology: An Introduction«. American Psychologist, 2000; 55 (1): 5–14.
Taylor, S. E. in Brown, J. D. »Illusion and Well-Being: A Social Psychological Perspective on Mental Health«. Psychological Bulletin, 1988; 103 (2): 193–210.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
