Vpliv novih tehnologij na duševno zdravje je bil predvsem od začetka splošne rabe interneta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja predmet številnih javnih razprav in strokovnih objav. Navkljub temu da gre za problematiko, ki je pereča že vsaj trideset let, pa postopki preprečevanja in zdravljenja duševnih težav, ki nastanejo zaradi vplivov novih tehnologij, niso standardizirani. Prav tako niso razviti nedvoumni in mednarodno priznani diagnostični kriteriji duševnih motenj, ki nastanejo zaradi (zlo)rabe tehnologije.
V strokovni javnosti je sicer nedvoumno sprejeto, da problematični vzorci rabe novih tehnologij obstajajo. Že v devetdesetih letih se je denimo začelo govoriti o odvisnosti od interneta in/ali video iger. Pri tem je stroka pogosto izhajala iz predpostavke, da je glavni problem tovrstnih odvisnosti posameznikov odmik od realnega sveta v imaginarne ter virtualne svetove.
S širjenjem digitalnih družbenih omrežij v novem tisočletju pa vse bolj postaja jasno, da predpostavka o dveh svetovih – realnem in virtualnem – ne more biti izhodiščna točka za razlago težav, ki so pogosto povezane z uporabo teh tehnologij. Digitalna družbena omrežja so namreč obenem realna in virtualna. Zato je tudi duševne težave, ki jih sopogojuje njihova raba, težko povsem ločiti od drugih duševnih težav, na katere vpliva interakcija človeka z njegovo okolico. Digitalna družbena omrežja namreč želijo posnemati analogna družbena razmerja ter se pogosto samo-utemeljujejo kot orodja, ki ne vodijo v socialno izolacijo, temveč kot orodja, ki olajšajo družbeno komuniciranje in izboljšajo medčloveške odnose.
Da zadeva ni tako enostavna, priča dejstvo, da je raba družbenih omrežij (navkljub temu da je ta nedvomno lahko v določenih primerih tudi koristna) povezana tudi s številnimi duševnimi težavami, med katerimi se v literaturi najpogosteje omenja depresijo, anksioznost, agresivnost in sovražnost, motnje pozornosti in nenazadnje tudi osebnostne motnje, kot sta narcistična ali sociopatska osebnostna motnja. Nekateri strokovnjaki tudi menijo, da je težave zaradi rabe družbenih omrežij nujno ločevati od prej omenjene internetne odvisnosti.
Problematika, ki jo odpira vpliv družbenih omrežij na duševno zdravje, je preširoka, da bi jo lahko obdelali v enem samem prispevku, zato se bomo tokrat osredotočili zgolj na pojav t. i. afektivne polarizacije, ki se pogosto povezuje z uporabo družbenih omrežij, kot sta Facebook in Twitter, ki sta med drugim namenjeni javni razpravi.
Afektivna polarizacija opisuje stanje javne razprave (običajno o perečih družbenih in političnih temah), pri katerem ključno vlogo odigrajo negativna čustva do drugače mislečih. Pojem se deloma prekriva s pojavoma tako imenovanih filtrirnih mehurčkov in odmevnih komor, ki oba naznačujeta na družbenih omrežjih zelo prisoten vzorec oblikovanja tribalističnih skupnosti istomislečih. Tovrstne skupnosti se med seboj pogosto znajdejo v bučnih polemikah.
Pomembno je razumeti, da tovrstna struktura ni povsem nevtralna, saj je nastala kot rezultat specifične strukture delovanja družbenih omrežij. Ta temeljijo na ekonomiji pozornosti. To pomeni, da težijo k temu, da uporabnice in uporabniki čim več časa in čim več pozornosti posvetijo družbenim omrežjem ter da so na njih čim bolj aktivni - da se torej odzivajo na objave, jih delijo, komentirajo itd. S tem omogočajo, da lahko digitalne platforme njihovo pozornost monetizirajo na način, da jo prodajajo oglaševalcem. Te platforme od aktivnih uporabnic in uporabnikov obenem dobijo tudi največ podatkov, na podlagi katerih lahko optimizirajo delovanje personaliziranih algoritmov, ki lahko posameznim uporabnicam in uporabnikom servirajo še več vsebin, ki bodo uspešno pritegnile njihovo pozornost.
Jasno je, da tovrstna struktura delovanja spodbuja tvorjenje digitalne odvisnosti. Prav tako pa spodbuja tudi specifičen tip vsebin. Na družbenih omrežjih namreč največ pozornosti pogosto pridobivajo vsebine, ki so zmožne polarizirati občinstvo in vzbuditi močne – četudi negativne - čustvene odzive. V ta kontekst denimo spadajo razprave o ukrepih za zajezitev pandemije in cepljenju, ki so močno zaznamovale tudi dogajanje med slovenskimi uporabnicami in uporabniki družbenih omrežij.
Četudi je možnost slehernika, da se udeležuje javnih razprav ena izmed pridobitev digitalnih družbenih omrežij, je smiselno, da se kot posameznice in posamezniki vprašamo, kako družbena omrežja splivajo na našo duševno dobrobit. To posebej velja, če opažamo, da je njihova raba povezana z izpostavljenostjo vsebinam, ki nas razjezijo in užalijo na eni strani ali z vsebinami, ki so povsem prilagojene našemu okusu, četudi nas te ne bogatijo, pozitivno presenetijo ali kako drugače izpopolnjujejo.
Problem predstavljajo tudi vzorci nenadzorovane rabe družbenih omrežij, zaradi katerih trpijo odnosi z našimi bližnjimi v fizičnem okolju ali naše delo. Ti vzorci se pogosto odražajo v nepremišljenih (ali celo žaljivih) objavah in udeležbi v nesmiselnih polemikah. V tovrstnih primerih je smiselno poskusiti s spremenjenim načinom ali celo z (vsaj začasnim) prenehanjem uporabe družbenih omrežij. V primeru hujših težav pa je smiselno zaprositi tudi za strokovno pomoč psihiatra ali psihoterapevta.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
