Proces psihoterapije je skozi čas spremenil svojo paradigmo in sicer od psihologije ene osebe k psihologiji dveh oseb.
Oče psihoanalize Sigmund Freud je npr. zgolj poslušal svojega klienta, ko je ta ležal na kavču ter imel monolog o svojih življenjskih izkušnjah. Terapevt pa pri tem ni bil udeležen in sam nikoli ni delil lastne izkušnje.
Kasneje se je vloga psihoanalitika zelo spremenila – od nevtralne vloge in spremljajoče distancirane drže se je psihoterapevt začel postavljati v bolj kompleksno, bogato in aktivno vlogo. Danes zlasti humanistično usmerjene oblike psihoterapije poudarjajo pomen intersubjektivnosti v odnosu. Kaj to pomeni?
Osebna soudeleženost psihoterapevta, ko je ta umestna, smiselna, premišljeno dozirana ter primerna za razvoj terapevtskega procesa, se je izkazala kot izredno uspešna za osebni proces oz. osebnostno rast klienta.
V psihoterapevtskem odnosu klient doživi novo, prijetno medosebno izkušnjo. Odnos s psihoterapevtom omogoča prostor za spremembe, ki vodijo do želenega cilja v življenju posameznika.
Odnos sam je tisti, ki zdravi!
Izkušnje kažejo, da so pri svojem delu zelo uspešni psihoterapevti z lastno osebno izkušnjo s težavo v duševnem zdravju. Npr. psihoterapevt, ki se je boril in uspešno premagal depresijo lahko še bolj pristno čuti in razume svojega klienta.
T. i. strokovnjaki z izkušnjo s svojo empatično deljeno osebno zgodbo pri klientih vzbudijo iskreno upanje ter okrepijo njihov lasten občutek moči pri premagovanju težav v duševnem zdravju.