Medicinska stroka razume psihosomatsko motnjo kot stanje, ko ima človek enega ali več telesnih simptomov, ki so nastali kot posledica stresa, čustvenih pretresov ali izgub ali pa neznosnih razmer, v katerih živi. Simptomi in znaki, ki jih človek doživlja, niso posledica okužbe ali poškodbe ali nekega določenega bolezenskega stanja. V primeru, da človek ima posledice določene bolezni ali poškodbe, so namreč njegove težave mnogo hujše, kot bi pričakovali.
Kateri so najpogostejši znaki psihosomatske motnje:
- povišan srčni utrip in nestabilen krvni tlak,
- mišične bolečine in krči,
- glavoboli – zlasti tenzijski glavobol,
- tresenje in vrtoglavica,
- prebavne motnje.
Duševno in telesno stanje je mnogo bolj prepleteno, kot bi na prvi pogled mislili.
Poglejmo si primer: Oseba A doživi poškodbo na delovnem mestu. Delodajalec namesto podpore prične vršiti pritisk, da je oseba A sama odgovorna za poškodbo. Nato začne groziti z odpovedjo delovnega razmerja. Zaradi kroničnega stresa oseba A počasneje okreva, bolečine so hujše. Je razočarana, slabo spi ponoči, boli jo krivica. Zaveda se, da jo po prihodu iz bolniškega staleža nazaj na delovno mesto verjetno čaka odpoved. Bolečine so vse hujše. Zdravnik osebi A ne verjame več. Oseba A vse bolj zapada v malodušje in doživlja stanja depresije. Zaradi depresije so bolečine še hujše. Ko jo zdravnik napoti k psihiatru, je oseba A razžaljena: »Pa saj nisem nor. Samo boli me.«
Pogosto zmotna predstava je, da je psihosomatska motnja namišljena ali da je »samo v glavi«. Psihosomatski simptomi so resnični in zahtevajo zdravljenje tako kot katerakoli druga bolezen. Na žalost učinkovito zdravljenje ne pride vedno pravočasno in ni vedno učinkovito. Najbolj se obnese takojšnja pomoč in obravnava. Če psihosomatska motnja dolgo traja, pride do t. i. bolezenskih koristi, ki včasih povsem onemogočijo okrevanje.
Poglejmo si primer: Oseba A živi v partnerski skupnosti, kjer je precej prepirov in včasih pride do nasilja. Ko je oseba A doživela poškodbo, se je njen partner spremenil. Tudi hude bolečine, ki jih je oseba A doživljala, so partnerja pretresle. Ko je oseba A zaradi depresije obležala, je partner prevzel veliko domačih obveznosti. Koristi psihosomatske motnje se kažejo kot izboljšanje partnerskega odnosa. Cena tega izboljšanja partnerskega donosa pa so neznosne in nenehne bolečine ter grozeča izguba službe.
Prevladujoča družbena stigma, povezana s psihosomatskimi boleznimi, lahko nekaterim prepreči, da bi poiskali zdravljenje. Prav tako številni ljudje zavračajo pomoč psihologa, psihoterapevta ali psihiatra, saj menijo, da bi jim morala pomagati medicina, ki se ukvarja s telesnimi obolenji. Na to stigmo niso povsem odporni tudi strokovnjaki in strokovnjakinje ter zdravstveno osebje.
Pomembno je, da ljudje s psihosomatskimi motnjami poiščejo pomoč pri psihologu ali psihoterapevtu, včasih pa je nujen tudi obisk psihiatra. Psihiater je ključen, če se je poleg znakov psihosomatskih težav razvila depresija ali kakšna od anksioznih motenj in bi človek potreboval zdravljenje z zdravili. Brez ustreznega zdravljenja lahko osebe s psihosomatskimi motnjami zapadejo v zlorabo pomirjeval, uspaval in protibolečinskih zdravil.
Obravnava pri psihologu ali psihoterapevtu pa je dolgotrajna. Človek mora razumeti, da lahko duševna stiska boli, da se pokaže kot razbijanje srca, kot težave pri govoru … in v vseh najrazličnejših simptomih in znakih, ki jih njihov splošni zdravnik in vsi specialisti niso znali ovrednotiti ter popraviti. Spoznati mora, da ima od težave tudi koristi, ne samo škodo. Prav tako mora spoznati, da sta odgovornost za lastno zdravje in počutje v veliki meri odvisna od njega samega.
Poglejmo si primer osebe A. oseba A je naveličana vsega. Ima nenehne bolečine, izgubila je službo in nove niti ne upa iskati, saj ne ve, če bo zmogla delati. Na invalidski komisiji so jo zavrnili. Obupava in je razočarana, da ji medicina ne pomaga. Zdravnik ji noče več predpisovati zdravil proti bolečinam in uspaval. Na pobudo psihiatra se vključi v psihološko svetovanje. Do psihologa je najprej sumničava, kako da bi ji lahko pomagal. Nato počasi razčlenjujeta njeno življenje in ugotavljata, kako se je bolečina razrasla v njenem življenju in kako se napaja iz njenih izkušenj v preteklosti, razočaranj in strahov. Mukoma spozna, da jo bo bolelo, dokler bo njeno življenje takšno, kot je bilo do sedaj. S partnerjem se vključita v partnersko svetovanje in prvi rezultati so že tukaj. Je bolj pogumna in bolj vedra, bolečine pa vse manjše. Zaposlitvena rehabilitacija ji je pomagala, da je našla novo delovno okolje. Bolečine so včasih še prisotne, a niso več tako hude, predvsem pa ne obupava več.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
