»Znanost je tekom zgodovine človekovemu narcizmu zadala dva velika udarca. Prvi udarec je bilo spoznanje, da naša Zemlja ni središče vesolja, ampak le drobna pegica v neskončnem vesolju; to je v naših predstavah povezano z imenom Kopernik, čeprav so aleksandrijski nauki učili nekaj zelo podobnega. Drugi udarec je bil, ko so biološke raziskave človeku odvzele poseben privilegij, in sicer, da je bil posebej ustvarjen od Boga, ter ga degradirale na poreklo iz živalskega sveta, kar pomeni, da je v njem neizbrisna živalska narava: to prevrednotenje je bilo na pobudo Charlesa Darwina, Wallacea in njunih predhodnikov doseženo v našem času in ne brez najostrejšega nasprotovanja njihovih sodobnikov. Človekovo samoveličje pa zdaj doživlja tretji in najhujši udarec zaradi sodobnih psiholoških raziskav, ki skušajo dokazati, da »Jaz« ni gospodar niti v svoji lastni hiši, pač pa se mora zadovoljiti z bornimi sporočili o tem, kar se nezavedno dogaja v njegovem duševnem življenju. Psihoanalitiki nismo bili ne prvi ne edini, ki smo človeku predlagali, naj se zazre sam vase, vendar se zdi, da je ravno naša usoda v tem, da to najbolj vztrajno zagovarjamo in podpiramo z empiričnimi dokazi, ki se neposredno tičejo vsakega človeka.«
Sigmund Freud, Predavanja za uvod v psihoanalizo (v letih 1915–1917)
Nikolaj Kopernik je leta 1543 sesul prevladujoči svetovni nazor, imenovan geocentrizem, ki izhaja iz Biblije in je v njej utemeljen. Nekoliko več kot 300 let kasneje, leta 1859, je Darwin zadal udarec človeškemu narcisizmu še na drugačen način, in sicer z zamajanjem antropocentrizma in ideje človeške privilegiranosti napram ostalim živim bitjem, naravi. Freud in Breuer sta izdala svoje delo Študije o histeriji leta 1895, ki ga lahko vzamemo za rojstno leto psihoanalize. Oba omenjena avtorja sta bila po svoji osnovni izobrazbi zdravnika. Fiziologije (človeka) kot vede o življenjskih procesih v organizmih sta se učila tekom študija medicinskih znanosti. Že iz tega lahko sklepamo, da sta si Freud in Darwin med seboj bliže, kakor pa s Kopernikom. Freud je Darwina v svojih delih mnogokrat navajal, in sicer že od svojih najzgodnejših spisov, začenši s Študijami o histeriji, dalje. Že kot študent ga je zelo občudoval, na kar je posebej opozoril v svoji avtobiografiji. Prav tako se je Darwin ukvarjal tudi s »psihologijo (afektov)« in je leta 1872 izdal knjigo z naslovom Izražanje čustev pri človeku in živalih. V njej je ugotavljal podobnost izražanja čustev pri ljudeh in višje razvitih primatih, obenem pa je domneval, da so izrazi osnovnih človekovih čustev univerzalni.
Lahko bi rekli, da je znanost o duševnosti, psihologija, v drugi polovici 19. stoletja izrastla iz preučevanja fiziologije ter se osamosvojila in oblikovala svoj lastni predmet raziskovanja – duševnost in njene procese. Velika večina pionirjev znanstvene psihologije je bila prvotno izobražena iz medicinske fiziologije, nekateri tudi iz filozofije, ki pa je takrat zajemala zelo široko področje raznih tematskih in problemskih polj.
Za leto vzpostavitve psihologije kot samostojne znanstvene discipline velja leto 1879, ko je Wilhelm Maximilian Wundt na univerzi v Leipzigu ustanovil prvi laboratorij za eksperimentalno psihologijo. Wundt je zagovarjal introspekcijo kot osrednjo metodo psihologije v kombinaciji z laboratorijskimi eksperimenti, v katerih je meril fizične oz. fizikalne spremembe v povezavi s »psihičnimi«. Takšna perspektiva predpostavlja dve ločeni razsežnosti vzročnosti – psihično in fizično (t. i. načelo psihofizičnega paralelizma). Enega sistema vzročnosti nikakor ni možno zvesti na drugega; vzročna veriga fizičnih procesov nam ne pove ničesar o povezavah med psihološkimi procesi. Do količinsko merljivih rezultatov je Wundt prišel tako, da je primerjal moč fizičnih čutnih dražljajev z močjo psihičnih predstav oz. zaznav.
Tukaj se nam spontano vsiljuje vprašanje, ki je danes še posebej relevantno: ali je možno psihologijo zvesti na biologijo oz. nevrobiologijo? Je možno psihološke pojave enostavno razložiti iz področja fiziologije in njenih metod na ravni živčnega sistema in (bio)kemičnih reakcij, ki potekajo na ravni telesa – telesa kot Körper. Slednje je z vidika naturalizma in fizikalizma dojeto kot materialno, zgrajeno iz »kompozitov« in zato deljivo, mehanično »mrtvo« telo, ki deluje po načelu vzročnih odnosov – kot nekakšen fiziološki stroj, ki ga je že Descartes v svojih Meditacijah dojemal kot podobnega mehanski uri (VI. meditacija). Naša lastna živa, afektirana telesnost (Leib), kakor jo doživljamo prvoosebno in preko katere nam je v zaznavanju dan svet okoli nas, se torej razlikuje od telesnosti, ki je preučevana s tretjeosebnega, objektivnega vidika, s katerega je dojeta zgolj kot organizirana struktura, skupek celic, organov, tkiv, kosti in tekočin, ki so predmet raziskovanja fiziologov in se prekrivajo z golo telesnostjo in fiziologijo živali.
Psihologija je primorana ohraniti področje izkustva kot prvotno področje raziskovanja in s tem tudi metafizično načelo, znano kot dualizem substanc, ki zagovarja, da se duševna stanja odvijajo v nefizični duševni substanci, nematerialnem umu. In četudi se psihologi niso pripravljeni spuščati v ontološke razprave, na ravni prakse ohranjajo epistemološki dualizem, ki predpostavlja, da obstaja razlika med prvoosebnim vidikom subjekta raziskave, ki predstavlja svet, in tretjeosebnim vidikom, ki ga predpostavlja naravoslovna metoda, s pomočjo katere se proizvaja naravoslovna resnica sveta, njen svetovni nazor.
V naslednji zanimivosti bomo pokazali, v čem se pojem naravna potreba razlikuje od pojma želja, ki je kot pojav nezvedljiv na področje živalskih nagonov, v psihoanalitični teoriji in praksi pa ima skorajda osrednjo vlogo, ki jo je mogoče ustrezno razumeti le na ozadju evolucijskih raziskav o nastanku jezika.
Literatura
Darwin, C. 1897. The Expression of the Emotions in Man and Animals. NY: D. Appleton & Company.
Descartes, R. 2004. Meditacije. Ljubljana: Slovenska matica.
Freud, S. 2022. A General Introduction to Psychoanalysis. PDFBooksWorld.
Wundt, W. 2002. Principles of Physiological Psychology. Blackmask Online Collection.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
