Termin déjà vu je leta 1876 skoval francoski filozof in psiholog Émile Boirac. Uporabil ga je v svojem delu z naslovom Prihodnost psiholoških znanosti. Déjà vu je mogoče opredeliti kot psihološki pojav, ko dobi človek občutek že znanega oziroma že doživetega, četudi je do neke mere prepričan, da se situacije, dogodka ali objekta dejansko ne spominja, temveč vse skupaj doživlja prvič. Katere razloge in mehanizme za ta pojav poznamo?
Alan S. Brown in Elizabeth J. Marsh sta v svoji študiji popisala tri možne mehanizme, ki lahko sprožijo občutek déjà vu. Déjà vu bi lahko povzročila zaznavna vrzel ali razcepljena zaznava, in sicer v trenutku, ko možgani posameznika dvakrat zaporedoma obdelajo neposredni čutni dražljaj. Prva zaznava je kratkotrajna in zato še ni zadobila zavestnega obstoja, druga, ki sledi takoj po njej, se pa ravno zato lahko zdi nenavadno znana, ker se povezuje z neposredno predhodnim nezavednim vtisom.
Obstaja več različic teorij implicitnega spomina in njegove vloge v nastanku občutka déjà vu. Vse temeljijo na predpostavki, da se déjà vu pojavi, ker je človek enega od vidikov trenutne situacije v resnici že doživel. Kadar se aktualni dražljaji povežejo s predhodno shranjenimi spomini, ki pa niso dostopni zavestnemu priklicu, lahko povzročijo občutek domačnosti, ki se izraža kot občutek déjà vu.
Druga teorija implicitnega spomina predvideva, da se manjši delček zaznane situacije, ki je že pustil spominsko sled, vendar ga človek ne prepozna kot takega, prenese na celotno doživljajsko situacijo. To je razlog, da se v doživeti situaciji izraža močan občutek že znanega. Možno pa je tudi, da je zaznan gestalt ali oblika zaznane žive situacije nadvse podoben strukturi, ki je določala elemente že prej doživete situacije. Déjà vu se tako pojavi zaradi napačnega prepoznanja.
Obstajajo tudi fiziološki dokazi o nepravilnem delovanju možganov in zaznave, ki se nanašajo na razlago pojava déjà vu. Dokazi, ki izhajajo iz raziskav, v katerih so znanstveniki preučevali raznovrstne možganske nepravilnosti, napeljujejo na obstoj posebnih možganskih struktur, ki so vključene v déjà vu iluzijo lažnega občutka, da nam je neka situacija znana.
Kot zanimivost lahko dodamo, da je ena izmed prvih razlag pojava déjà vu šla v smeri, da ta psihični pojav odraža spremembo normalnih možganskih funkcij, ki pa sočasno uporabljajo več poti za prenos informacij. Osborn (1884) je domneval, da se čutni dražljaji, ki se prenašajo iz organa vida, oči, v okcipitalno (zatilno) področje, ločijo in po različnih poteh vodijo v desno in levo hemisfero. Te informacije se nato združijo v okcipitalnem režnju in ustvarijo enoten zaznavni vtis. Občasno so obdelani podatki nekoliko asinhroni, kar povzroči občutek déjà vu. Majhna časovna zakasnitev na eni izmed poti povzroči, da na cilj prispeta dva vidna vtisa namesto eden. Vtisa namreč prispeta zaporedoma in tako se ustvari vtis, da je občutek, ki sledi, podvojitev prvega. Zaradi nepravilnega delovanja nevronov, kot je rahel izpad oziroma motnja v prenosu signala znotraj sinaptične špranje (prostora, kjer poteka kemična izmenjava med nevronoma), lahko pride do šuma v komunikaciji oziroma prenosu informacij po živčnih poteh. Možgani si to rahlo ločitev napačno razlagajo kot odraz časovno različnih doživljajev.
Vir:
Brown, Alan S., Marsh, Elizabeth J. (2010). Digging into Déjà vu: Recent Research on Possible Mechanisms. Psychology of Learning and Motivation, Volume 53, p. 33-62.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
