Kompleksno razmerje med materijo in mislijo (med dušo in telesom, med fizičnim in psihičnim ipd.) zaposluje razmišljanja že skozi celotno zgodovino človeštva. Nekatere filozofske teorije trdijo, da je misel nadrejena telesu, druge nasprotno, tretje pa pravijo, da med obema sferama vlada kompleksno součinkovanje. Skoraj nihče ne dvomi, da imajo lahko misli vpliv na telo (in obratno), vendar pa je težko povsem jasno določiti, kako to medsebojno vplivanje poteka. Vse to se odraža tudi v včasih ne povsem jasnih razmerjih med telesnimi boleznimi in duševnimi motnjami.
Predvsem motnje razpoloženja, kot jih opredeljuje konvencionalna psihiatrija, (denimo depresivna ali anksiozna motnja) se pogosto pojavijo kot spremljevalke prenekaterih telesnih bolezni. To pride posebej do izraza pri kroničnih nenalezljivih boleznih, kamor spadajo: rak, srčno žilne bolezni, bolezni dihal, bolezni kostno-mišičnega sistema, bolezni prebavil in presnove itd. V vseh teh primerih telesna bolezen pogosto deluje – podobno kot ostali stresni dogodki v življenju – kot povod za izbruh duševnih težav. Seveda je povsem običajno, da ob novici, da je prisotna bolezen, doživimo stres, nelagodje in strah. Ta vedno predstavlja tudi prehodno prvo stopnjo konstruktivnega soočanja z boleznijo, ki lahko pozneje vodi k njenemu obvladovanju ali k ozdravljenju.
Gotovo pa v tem procesu dolgoročno ne pomaga, če se telesni bolezni pridruži motnja razpoloženja. Kronična tesnoba ali depresivnost običajno namreč nista dejavnika, ki bi napovedovala ugoden potek bolezni. Zato je v tovrstnih primerih potrebno – poleg zdravljena telesne bolezni – tudi zdravljenje duševne motnje pri psihiatru, psihologu ali psihoterapevtu. V tovrstnih situacijah je pomembno razumeti, da morajo pacienta obravnavati različni strokovnjaki tako za duševno kot tudi za telesno zdravje, ter da se oba procesa zdravljenja med seboj ne izključujeta, temveč se medsebojno podpirata.
Da pa bi bila situacija še bolj zapletena, se pogosto zgodi, da se same motnje razpoloženja kažejo skozi telesne znake, kot so bolečine v prsih in trebuhu, občutek oteženega dihanja, mravljinčenje, pretirano znojenje itd. Pri tovrstnih znakih je skratka težko določiti, ali je njihov izvor telesna bolezen ali duševna stiska. Tem znakom se v primeru anksioznosti pogosto pridružita še katastrofično razmišljanje in strah pred boleznijo ali smrtjo, zaradi česar se lahko človek ujame v začarani krog, ki spodbuja nove in nove napade tesnobe ali celo panike. Prevelika želja po pobegu pred boleznijo tako zadeve še poslabšuje. Bogata telesna simptomatika spremlja tudi izgorelost, ki jo je mogoče razumeti kot telesni odziv na pretirano izčrpanost zaradi dela, težavnih odnosov ali izpostavljenosti kroničnemu stresu.
V primerih, ko človeka skrbijo telesnimi simptomi, ki bi jih bilo mogoče pripisati duševnim motnjam, je v prvem koraku pomembno predvsem izključiti morebitno prisotnost telesnih bolezni. Tega človek ne more storiti sam, potrebna je strokovna presoja. Vseeno pa je mogoče do določene mere razlikovati med simptomi, za katere je odgovorna telesna bolezen, in simptomi, ki jih povzročajo motnje razpoloženja. Slednji so predvsem bolj odvisni od našega razmišljanja in izraženosti tesnobe, prav tako pa se jih je mogoče naučiti nadzorovati s tehnikami sproščanja. Pozitiven učinek na tovrstno simptomatiko imajo lahko tudi antidepresivi.
Četudi se izkaže, da vzrok za telesne bolečine ni fizična, temveč duševna motnja, to ne pomeni, da ta bolečina ni resnična ali da jo lahko preprosto odmislimo. Nasprotno, duševne motnje je potrebno zdraviti prav tako resno kot telesne bolezni. V nasprotnem primeru nam lahko drastično zmanjšajo kvaliteto življenja. V nekaterih primerih pa lahko nezdravljene kronične duševne motnje tudi spodbudijo nastanek resnih telesnih bolezni.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
