Razmah politične polarizacije in plemenskega mnenjskega boja, ki je povezan z vse večjo vlogo digitalnih družbenih omrežij v javnem komuniciranju, je v zadnjih letih postal pereča tema, s katero se ukvarjajo tako sociologija, antropologija, politologija, komunikologija, psihologija in številne druge vede. Da je zadeva še kako resna, priča tudi kaotičen razvoj diskurza na družbenih omrežjih, ki se je še nedolgo nazaj osredotočal na problematike, povezane s pandemijo Covida-19 (denimo na vprašanje cepljenja), v zadnjih dneh pa lahko spremljamo tudi razmah prave informacijske vojne, ki spremlja vojaški vdor Rusije v Ukrajino.
Prav širina omenjene »simptomatike«, v katero bi bilo mogoče uvrstiti tudi fenomene lažnih novic, sovražnega govora in spletnih informacijskih mehurčkov, je tista, zaradi katere je celotno problematiko zelo težko celostno obravnavati. Eden izmed najbolj pogostih pristopov pri njenem nagovarjanju, posebej v delih popularne psihologije, izhaja iz osredotočanja na t. i. kognitivne pristranskosti, ki so v ozadju vse večje polarizacije in zaostrovanja javnega komuniciranja. Ena najbolj znanih je t. i. potrditvena pristranskost [confirmation bias] – tendenca po potrjevanju posameznikovih obstoječih stališč, prepričanj in vrednot, ki se pojavi predvsem v procesih iskanja, odbiranja in interpretacije informacij.
Prav potrditvena pristranskost naj bi bila glavni pogonski motor polarizacije in mnenjske rigidnosti, ki preprečuje, da bi nasprotni strani v mnenjskem boju lahko dosegli konsenzualno soglasje. Tovrstna zmožnost dialoga, ki teži k razrešitvi družbenega problema, naj bi bila predpogoj funkcionalne in demokratične javne sfere.
Pretekli dve desetletji so zaznamovale številne knjižne uspešnice s področja popularne psihologije, ki so, neposredno ali posredno, nagovarjale pojav potrditvene pristranskosti. Dan Ariely je denimo v delu Predvidljivo iracionalni [Predictably Irrational, 2008] pokazal na določeno rigidnost, ki izhaja iz miselnih navad, in ne spremlja samo razumnih, temveč tudi nerazumna verjetja, zaradi katerih lahko posameznice in posamezniki še vedno verjamejo v problematična mnenja, četudi so soočeni s prepričljivimi protiargumenti. Eli Pariser je v knjigi Filtrirni mehurčki [Filter Bubbles, 2011] trdil, da lahko algoritemska personalizacija vsebin na družbenih omrežjih vodi v tvorjenje izoliranih mnenjskih skupnosti, znotraj katerih so vidna le mnenja istomislečih.
Zadnja v vrsti knjižnih uspešnic, ki se sooča s problematiko potrditvene pristranosti, je delo Izvidniška miselnost [Scout Mindset 2021] Julie Galef, ki si zada za nalogo razložiti, zakaj so nekateri ljudje zmožni na situacijo pogledati objektivno, drugi pa v svoji pristranskosti vztrajajo. Trdi, da imamo opraviti z dvema nasprotnima miselnostima: izvidniško in vojaško. Prvo miselnost primerja z izvidniško zato, ker teži k temu, da ima pregled nad celotnim področjem in je vedno pripravljena preveriti, kaj se dogaja v nasprotni mnenjski skupnosti ter lastno mnenje vzporejati z mnenjem tistih, ki trdijo nasprotno. Drugo miselnost poimenuje kot vojaško, ker na izmenjavo mnenj gleda kot na vojno, v kateri je vedno potrebno razločevanje med »nami« in »njimi«. Tovrstna naravnanost implicira strinjanje s svojo mnenjsko skupnostjo in napad na mnenja drugih mnenjskih skupnosti, vsako poizvedovanje in relativizacija te razlike pa je znotraj vojaške miselnosti razumljena kot izdajstvo.
Avtorica sicer ne trdi, da je treba vojaško miselnost vedno in povsod nadomestiti z miselnostjo poizvedovalcev. Pokaže tudi, da je občutek pripadnosti in povezanosti s skupnostjo, kateri pripadamo, nekaj, za kar si kot socialna bitja vsi prizadevamo. Vendar pa obenem trdi tudi, da je lahko ta težnja v globaliziranem svetu, v katerem druga ob drugi obstajajo različne skupnosti z različnimi mnenji, predstavlja težavo. »Vojaška« miselnost, ki jo poganja motivirano razmišljanje in načelo »cilj opravičuje sredstva«, je namreč ovira pri poskusih vzpostavljanja vzdržnega javnega dialoga ter povzroča težave tudi na ravni duševnega zdravja ljudi, saj tovrstno pristransko »varanje samega sebe« ne more trajati v nedogled. Prav tako se pri tovrstnem motiviranem razmišljanju kažejo določeni problematični vzorci rigidnega razmišljanja, ki ga je mogoče opaziti tudi pri osebah z izkušnjami duševnih težav, denimo osebnostnih motenj.
»Najti moramo motivacijo, da vidimo stvari takšne, kot so, ne takšnih, kot si želimo, da bi bile«, trdi avtorica, in dodaja, da nam lahko pri tem pomagajo specifične vaje iz kritičnega mišljenja in samo-preizpraševanja: soočenje z dvomi in pomisleki, javno izražanje negotovosti, sistematično iskanje empiričnih dokazov za lastne trditve, poskus vživljanja v kožo drugega, itd.
Gotovo bi bili preveč optimistični, če bi mislili, da lahko tovrstne individualne vaje kritičnega in racionalnega razmišljanja rešijo vse probleme, povezane s komuniciranjem v digitalnem okolju. Prav tako nekateri kritiki poudarjajo, da delo Julie Galef zanemarja dejstvo, da je v večini primerov strinjanje s širšo skupnostjo smiselno in da problem predstavlja tudi pretirano individualistična, nasprotovalna in skeptična drža, ki preizprašuje vse družbeno vzpostavljene konsenze. Ambivalenten sprejem njenega dela tako kaže, da je področje vpliva digitalnih tehnologij na oblikovanje javnega mnenja in vedenja ljudi tema, ki bo vsekakor aktualna tudi v prihodnje.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
