Ljudje smo “naravno programirani”, da se izogibamo neugodju. Izogibanje neugodju - na primer vročini, bolečini ali strahu - nas varuje pred nevarnostmi. Neugodje čutimo tudi ob naporu, kar nas ščiti pred odvečno porabo energije. Človeški organizem tako energijo porablja le ob dovolj močni motivaciji. Motivirani smo za zaščito nas samih oz. naših virov ali za pridobivanje česa zaželenega. Če nismo dovolj motivirani, energije ne porabljamo. Potem česa ne naredimo, lahko pa tudi odlagamo - prokrastiniramo.
Ko nas čaka naloga, se znajdemo v konfliktu občutkov. Na eni strani se zavedamo neugodja napora, ki ga naloga zahteva od nas. Na drugi strani nam lahko neopravljena naloga vzbuja tudi občutke izgube, zamujene priložnosti, krivde, sramu ipd. Opravljena naloga pa prinaša priznanje, zadovoljstvo, ponos ipd. Od vsakokratnega zapletenega razmerja občutkov je odvisno, ali dolgoročno razvijemo več moči prenašanja neugodja zaradi neopravljenih nalog ali več moči prenašanja neugodja ob opravljanju nalog. Obe vrsti moči sta posledici učenja, treniranja. Odlašanja se torej lahko tudi odvadimo oz. odučimo.
Prokrastinacije se lahko odvadimo tako, da se namerno in postopno izpostavimo neugodju, ki ga povzroča izpolnjevanje nalog. Tako krepimo svoje moči prenašanja neugodja. Dodatno si lahko pomagamo z načrtnimi nagradami, ki na tehtnici konflikta dodajajo več občutkov ugodja ob opravljenih nalogah. Prokrastinacije se običajno ne moremo odvaditi z enim trikom. Poskusiti moramo različne načine nagrajevanja, da ugotovimo, kaj kdaj deluje. Pri tem je pomembno, da smo potrpežljivi, vztrajni in da nadaljujemo kljub neuspelim poskusom. Potem nam gotovo lahko uspe.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
