Kronične nenalezljive bolezni sodijo med vodilne vzroke smrti in prezgodnje umrljivosti ter povzročajo do kar 80 odstotkov vseh smrti. Zaradi dolgotrajnega poteka in pogosto hude prizadetosti bolnika so tudi veliko družbeno breme. Najpogostejše kronične nenalezljive bolezni so srčno–žilne bolezni, rak, sladkorna bolezen, bolezni kostno-mišičnega sestava, kronične bolezni dihal in nekatere duševne bolezni.
Veliko kroničnih bolezni je lahko posledica tveganega vedenja, kot sta uporaba tobaka in izpostavljenost pasivnemu kajenju, neustrezna prehrana, vključno s pomanjkanjem sadja in zelenjave ter presežkom natrija in nasičenih maščob, telesna nedejavnost in prekomerno uživanje alkohola.
Bolezen v življenje bolnika prinaša mnoge spremembe in zahteve po prilagajanju. Pomembno je razumeti, kako posameznik doživlja simptome bolezni ali posledice zdravljenja, kako nanj vplivajo zdravstveni posegi, pa tudi spremembe, ki jih skozi čas povzroča kronično obolenje, saj je osebna izkušnja pacienta pomembna za določanje kakovosti življenja, ki je neločljivo povezana z zdravstvenim stanjem. Pogosti čustveni odzivi, značilni za kronične bolnike, so žalovanje, strah in tesnoba, jeza, depresija ter krivda. Čustvovanje je pri vsakem bolniku individualno in ga je treba tako tudi obravnavati, čustvene procese posameznika pa je treba upoštevati tudi pri zdravstveni obravnavi bolnika.
Žalovanje je naravni odziv na izgubo, čeprav je odvisen od tega, kaj izgubljeno posamezniku pomeni. Zdravstveno stanje v marsičem lahko primerjamo z izgubo, kot na primer spremembe v telesni sestavi, delovanju, vlogi ali družbenem položaju, kar vse lahko izzove žalost oziroma žalovanje. Poudariti velja, da vsak posameznik izgubo doživlja po svoje in se tako nanjo tudi odziva.
Soočen z grožnjo, marsikdo postane zaskrbljen. Zdravstveno stanje lahko posamezniki doživljajo kot nevarnost, saj prinaša možno izgubo položaja, ljubljenega človeka, neodvisnosti ali finančne varnosti. Nekateri posamezniki se bojijo neznanega in nepredvidljivosti stanja, kar lahko povzroča anksioznost, pri drugih pa občutke tesnobe sprožajo bolnišnična zdravljenja, ki jih pahnejo v tuje in neznano okolje stran od doma, družine in varnosti ustaljenih poti.
Omenili smo že, da se pri bolnikih s kroničnimi boleznimi pogosto pojavita jeza in frustracija. Jeza je lahko usmerjena nase ali na okolico, lahko je povezana z izgubo ali pa predstavlja način soočanja z negotovostjo. Prav tako lahko jeza spremlja spoznanje, da je položaj resen, in s tem povezane občutke nemoči. Bolniki lahko izražajo občutke nemoči in brezupa, malodušja ali potrtosti, znaki depresije so motnje spanja, zmanjšanje ali zvišanje apetita, težave s koncentracijo in umik.
Nekateri kronični bolniki lahko zapadejo v depresijo, ko se zavejo posledic svojega stanja. Depresija se pogosto pridruži kakšni drugi bolezni, se pravi, da je soobolevna; po nekaterih podatkih naj bi kar četrtina bolnikov s kronično boleznijo trpela za depresijo, ki se pogosto razvije pozneje, ko sta začetno sprejemanje bolezni in diagnoza že mimo. Nezdravljena depresija lahko povzroči uničujoče vedenje, kot je zloraba psihoaktivnih snovi, pri starejših bolnikih pogosteje vodi tudi do samomorilnosti, neredko pa je tesno povezana tudi z anksioznostjo. Obravnava bolnikov s kroničnimi telesnimi simptomi je lahko problematična, saj se telesni simptomi depresije in kronične bolezni neredko prekrivajo, kar otežuje prepoznavanje, diagnosticiranje in zdravljenje depresije.
Krivdo lahko opišemo kot samokritiko oziroma samoobtoževanje. Posamezniki ali družinski člani se lahko počutijo krive, če menijo, da so prispevali k razvoju kronične bolezni ali jo nekako povzročili. Primer: ljudje, pri katerih se po letih kajenja razvije pljučni rak ali emfizem, ali tisti, ki so utrpeli poškodbo hrbtenjače v nesreči, ki so jo zagrešili pod vplivom alkohola, lahko občutijo krivdo zaradi vloge, ki so jo imeli pri povzročitvi svojega stanja. V drugih primerih lahko občutijo krivdo, ker menijo, da je njihovo zdravstveno stanje breme za njihovo družino ali ker ne morejo več izpolnjevati prejšnjih vlog.
Kronična bolezen lahko od človeka zahteva velik čustveni davek. Te bolezni pogosto poslabšajo duševno zdravje in spremenijo čustveno stanje bolnikov, zato učinkovito zdravljenje zahteva celosten pristop, ki združuje zavzetost in pozornost zdravstvenega osebja, svojcev, bližnjih in bolnika.
Viri:
About Chronic Diseases. (2022, 21. julij). Dostopno na https://www.cdc.gov/chronicdisease/about/index.htm
Falvo, D. in Holland, B. E. (2017). Medical and Psychosocial Aspects of Chronic Illness and Disability. Jones & Bartlett Learning.
Katon, W. J., Lin, E. H. B., Von Korff, M., Ciechanowski, P., Ludman, E. J., Young, B., Peterson, D., Rutter, C. M., McGregor, M. in McCulloch, D. (2010). Collaborative care for patients with depression and chronic illnesses. The New England Journal of Medicine, 363 (27), 2611–2620. Dostopno na https://doi.org/10.1056/NEJMoa1003955
Megari, K. (2013). Quality of Life in Chronic Disease Patients. Health Psychology Research, 1(3), e27. Dostopno na https://doi.org/10.4081/hpr.2013.e27
Nenalezljive bolezni. Pridobljeno 30. aprila 2024 na https://nijz.si/nenalezljive-bolezni/
Patrick, D. L. in Erickson. P. (1993). Health Status and Health Policy: Quality of Life in Health Care Evaluation and Resource Allocation. Dostopno na https://repository.library.georgetown.edu/handle/10822/860706
Rakovec-Felser, Z. Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja. Pridobljeno 21. marca 2024 na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ATGG5VBP/?query=%27contributor%3DRakovec-Felser%2C+Zlatka%27&pageSize=25
Turner, J. in Kelly, B. (2000). Emotional dimensions of chronic disease. Western Journal of Medicine, 172 (2), 124–128.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
