V naš vsakdan prihajajo po različnih medijih informacije o duševnih motnjah. Posredovane so nam z različnimi medijskimi zvrstmi ali žanri; npr. informativnimi oddajami, dokumentarnimi ali pogovornimi oddajami, pa tudi z manj resnimi žanri, na primer fiktivnimi (kot sta filma Sijaj, Čudoviti um) ter lahkotnimi, zabavnimi oz. razvedrilnimi medijskimi zvrstmi (denimo pred leti znani oddaji A si ti tud not padu, Roseanne).
Razvedrilni žanri so pomembni sooblikovalci portretov o duševnih motnjah in predstav ter prepričanj o osebah z izkušnjo duševne motnje. Četudi gre za parodijo, katere namen ni objektivno-informativno poročanje, ta parodija javnost posredno tudi informira. Njen učinek na prepričanja splošne javnosti zaradi neresne vsebine, komičnosti in pretiravanja v opisu smešnih situacij ni nič manjši. Ravno nasprotno, čustveno nabit prizor lahko povsem prevlada nad bolj primerno informacijo. Komične reprezentacije in razvedrilne podobe, ki so sicer namenjene sprostitvi in oddihu, niso nič manj označujoče kot resne informativne oddaje, poročila ali novice v tiskanih medijih, ki zavajajoče in netočno poročajo o osebah z izkušnjo duševne motnje. Ljudje smo do resnih izjav, dokumentarcev, pogovornih oddaj in knjig o duševnih motnjah bolj kritični kot do komedij in drugih zabavnih žanrov. Ti so morda res nekoliko omejeni (angl. mindless), vendar lahko na javnost vplivajo bolj sofisticirano in s prijetnejšim emotivnim učinkom. Komični medijski konstrukti so trivialni, osebne in socialne lastnosti oseb s težavami v duševnem zdravju so prikazane na način, ki z vsakdanjim življenjem posameznika nima nič skupnega. Pogosto prikazovanje duševne motnje kot parodije predstavlja posmehljivo in porogljivo oponašanje ter prispeva k infantilizaciji oseb z izkušnjo duševne motnje. Te osebe so portretirane kot nemočne in odvisne od drugih, pogosto govorijo z otroškim glasom, po videzu so neurejene, pogosto so prikazane neprimernih situacijah ipd.
Portret oseb z izkušnjami duševnih motenj se v razvedrilnih žanrih najpogosteje enači z nenavadnimi in nevsakdanjimi dejanji, s sprevrženimi spolnimi praksami, z nasiljem in nevarnostjo za druge ter z nezmožnostjo empatije in vzpostavljanja odnosov kot tudi z nezanesljivostjo in s kaznivimi ter kriminalnimi dejanji. Nekaj primerov tovrstnih komedij: Jaz, Irene & jaz, (2000); Norci (1990), Mafijski blues (2002).
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
