Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (angl. attention deficit hyperactivity disorder - ADHD) je opredeljena kot kronična nevrobiološka motnja, ki vpliva na uravnavanje ravni dejavnosti (povzroča pretirano dejavnost ali hiperaktivnost), zaviranje vedenja (povzroča hitro, nepremišljeno odzivanje ali impulzivnost) in lotevanje nalog (povzroča nepozornost). Ljudje z motnjo ADHD težko sedijo pri miru, odzovejo se brez razmisleka, imajo težave s sledenjem navodilom, težko usmerjajo pozornost in se s težavo osredotočajo na podrobnosti.
Glede razlogov za nastanek ADHD obstaja veliko razlag, veliko jih je tudi, ki v motnjo ne verjamejo. Številni odrasli so osupli, ko pri sebi prepoznajo znake ADHD. Končno so odkrili nekaj, kar povezuje številne neuspehe, spodletele načrte, neizpolnjene obljube, pozabljivost, lenobo … Doživljali so veliko neugodja, bili označeni za lene, da iz njih ne bo nič, bili v sporih s sošolci in učitelji. Težko so sledili navodilom. Stalno je bil prisoten občutek, da niso razvili svojih zmožnosti. V odrasli dobi težje obdržijo službe in težko ostanejo v predanih odnosih.
Eden od izzivov za ljudi z ADHD je tudi občutek za čas. Njihova časovna inteligenca ni dovolj razvita. Um, ki ga tare ADHD, trpi za ”časovno nepismenostjo”, nekateri to imenujejo tudi ”časovna slepota”. Zdi se, kot da se njihov občutek za čas ni razvil dlje od stopnje v zgodnjem otroštvu, ki so jo drugi prerasli. Če odrasli reče majhnemu otroku, da bo večerja čez tri minute, bo ta lahko obupan tulil in jokal. Zanj namreč obstajata le dve časovni enoti; ”zdaj” in ”ne-zdaj”.
Ali pa primeri, ko nikakor ne želijo zamuditi. Sploh si ne predstavljajo, da bodo zamudili. Prepričani so, da imajo dovolj časa. Tudi, če je ura 8:50 in so dogovorjeni ob 9:00, pa so še kilometre stran od dogovorjenega mesta, so prepričani, da je časa dovolj. Dokler res ne obtičijo v prometu, se zamuda ne pojavi v njihovih mislih kot resnična možnost. Največkrat pri njih prevlada nezrel občutek za čas, značilen za majhnega otroka. Ko pa človek dejansko obtiči v prometu, lahko postane zelo razdražljiv in se večkrat odziva na zelo neprimerne načine.
Občutek za čas je tako izkrivljen na razne načine. Čas, potreben za neko nalogo, ljudje z ADHD običajno podcenijo. Težko razmišljajo o prihodnosti, kot da bi pozabili nanjo. Doživljajo veliko neugodja s strani drugih, saj so kot odrasli v svojem otroškem dojemanju časa zelo sami in nerazumljeni. Doživljajo lahko veliko krivde, sramu in samoobsojanja.
Bolečine ob tem ni možno utišati. Treba ji je prisluhniti, najbolje pod vodstvom strokovnjaka. Pri tem namen ni ”ozdravitev”, temveč pomoč pri zorenju in razvijanju, skozi brezpogojno sprejemanje, da lahko človek končno čuti varnost in ve, da ne bo zavrnjen.
Vir:
Mate, G., Raztreseni um, Primus, Brežice 2023.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
