Vedno več raziskav obravnava vpliv psihopatologije v družini, predvsem vpliv na njeno dinamiko in funkcioniranje. Družino lahko pojmujemo kot sistem, v katerem ima vsak njen član ali članica določeno mesto. To pomeni, da je vsak določen v razmerju z ostalimi člani ali članicami sistema. Skozi dinamiko socialne interakcije in komunikacije se tako oblikujejo odnosi, ki določajo, kdo član ali članica v družini je in kakšna je njegova ali njena vloga. Iz tega sledi, da kakršna koli bolezen v družini nujno vpliva tudi na ostale člane in članice skupnosti, saj vsak gradnik vpliva na celoto sistema.
V zadnjih desetletjih raziskovalke in raziskovalci duševnega zdravja ugotavljajo vse večjo incidenco anksiozne in depresivne simptomatike pri materah in otrocih/adolescentih. V raziskavah, ki jih povzemamo, so raziskovalke in raziskovalci razvijali in preučevali modele, ki kažejo dvosmerno, vzajemno povezavo med preučevanimi pojavi, in sicer:
- depresija pri materi znatno napoveduje poznejšo anksioznost/depresivnost pri otrocih;
- večja anksioznost/depresivnost pri otrocih in najstnikih lahko do določene mere napove poznejšo depresijo pri materi;
- depresija pri materi je posredno povezana z anksioznostjo/depresijo otrok, in sicer prek starševskega stresa.
Kaj je vzrok teh učinkov in povezav? Možnih razlogov je več. Mednje spadajo biološki dejavniki (genetika in z njo določeni nevroregulacijski mehanizmi), psihološki dejavniki (osebnostna čvrstost), sistemski dejavniki (funkcioniranje družine kot sistema) ter socialni dejavniki (vpetost članic in članov družine v širše socialno in kulturno okolje). Ti razlogi določajo mehanizme, ki povezujejo starševsko in otroško psihopatologijo.
Ena od možnih razlag je tudi pojav t. i. helikopterskih staršev. Takšni starši zaradi lastnega občutka tesnobnosti, negotovosti in strahu nenehno bdijo nad otroki, jih skušajo kontrolirati, usmerjati in oblikovati po lastnih preferencah. Vendar pretirana starševska skrb v otrocih vzbudi različne odzive. Tako lahko ponotranjijo tesnobo staršev (kar lahko pojasni zgornje ugotovitve), razvijejo kompleks manjvrednosti in pričnejo zaznavati svet okoli sebe in ljudi v njem kot potencialno ogrožajoče in nevarne. Vznikne lahko tudi krožna vzajemna povratna zanka, v kateri starši, ki otroka dojemajo kot nedoraslega zahtevnim življenjskim okoliščinam, tega še bolj nadzorujejo, »varujejo« in dušijo. Takšna interakcija in odnosi v družini so uničujoči za vse udeležene.
Zadnja desetletja se veliko govori tudi o depresiji v nosečnosti in po porodu. Depresivne matere poročajo, da se počutijo manj navezane na svoje otroke, izražajo večjo skrb za vzgojo ali pa nimajo dovolj podpore zakonca zaradi slabšega odnosa, kar je lahko ena izmed posledic depresije. Poleg tega starševstvo doživljajo kot vlogo, ki jim vzbuja občutke ujetosti in skrbi ter jih mori in jim jemlje energijo. Odpor do starševstva je eden izmed možnih vzrokov starševskega stresa in posledično anksioznosti/depresije, kar seveda negativno vpliva na celotno družinsko dinamiko in na družinske prakse. Po drugi strani pa lahko otroci, ki se spopadajo z anksioznostjo/depresijo, povečajo starševski stres, ki ga doživljajo matere, kar lahko vpliva na razvoj ali poslabšanje anksiozno-depresivne simptomatike pri starših.
Prav tako lahko kot razlog za zgoraj omenjene povezave izpostavimo individualne osebnostne lastnosti in naučene načine čustvovanja, odzivanja in spoprijemanja s stresom. Implicitno naučeni vzorci vedenja, ki jih otroci prenesejo iz interakcije in opazovanja staršev, v veliki meri določajo strategije oz. načine soočanja s stresom, doživljanje in vedenje otroka. V splošnem ločimo izogibajoče vedenje (oseba noče govoriti o stresorju, zmanjšuje njegov pomen, ga zanika itd.), ki je običajno neuspešno in lahko vodi v tesnobo/depresijo; in t. i. akcijsko reševanje problemov, ki naj bi bilo osredotočeno na razrešitev samega vzroka problema in sprotno obvladovanje težav. Vendar slednje v večji meri zahteva osebo, ki je sposobna delovanja, komunikacije in aktivnega iskanja rešitve. Prek mehanizmov učenja lahko tako do neke mere pojasnimo prenos anksiozno-depresivne simptomatike s staršev na otroke.
Izpostavimo še pomembnost tovrstnih ugotovitev. Dogajanja v medosebnih odnosih zelo vplivajo na počutje, vedenje in duševno zdravje posameznice ali posameznika. Raziskovanje zgolj intrapsihičnih dejavnikov enostavno ni dovolj. Dejavniki tveganja, ki jih lahko zmanjšamo na ravni družine, so: konflikti, nezdrava interakcija in slaba komunikacija med starši, negativne starševske prakse (kot so neprimerna vzgoja, pomanjkanje podpore, impulzivno odzivanje, pomanjkanje starševske topline) itd. Prepoznavanje spremenljivih dejavnikov tveganja, ki povezujejo simptome duševnega zdravja staršev in otrok, je pomembno za preprečevanje in zmanjševanje teh pojavov, pomaga pa tudi nasploh pri prizadevanjih za izboljšanje funkcioniranja družine kot celote. Razumevanje tovrstnih dejavnikov je tudi neposredno uporabno pri intervencijah, v katerih je poudarek na psihološki podpori in na vključevanju obeh strani družinskega sistema, tako staršev kot otrok. Le tako je možno kontrolirati vplive psihopatologije in stresa na preostale članice in člane sistema in izboljšati kvaliteto družinskega življenja.
Literatura:
Daundasekara, S. S., Beauchamp, J. E. S., Hernandez, D. C. (2021). Parenting stress mediates the longitudinal effect of maternal depression on child anxiety/depressive symptoms. Journal of Affective Disorders, 295, 33–39.
Hahn, S. E. (2000). The effects of locus of control on daily exposure, coping and reactivity to work interpersonal stressors: a diary study. Personality and Individual Differences, 29(4), 729–748.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
