»Moški stopi v bar in naroči pivo. Plača, zatem pa enega izmed gostov prosi, naj namesto njega spije pivo. Brž ko ta drugi spije pivo, naš junak ves zadovoljen zapusti lokal.
Ta nepomembni prizor, četudi se utegne zdeti še tako neverjeten, lahko opiše celo vrsto vsakdanjih dejanj – denimo način, kako nekatere osebe uporabljajo svoje videorekorderje: skrbno in napeto programirajo te naprave, če morajo slučajno zdoma v času, ko se bo po televiziji predvajal kak njihov želeni film. Ko se vrnejo domov, radovedno preverijo, ali je posnetek uspel, videokaseto pa zatem postavijo na polico, ne da bi si jo kdaj pozneje sploh ogledale. Namreč, globoko zadovoljstvo so občutile (nemara ne da bi se tega sploh zavedale) že tedaj, ko so vzele trak iz videorekorderja: bilo je, kot da bi si želeni film namesto njih ogledal aparat.« (Pfaller, str. 21)
Kako razložiti takšno vedenje? Kateri psihološki mehanizem je odgovoren za odložitev in prenos občutkov na drugega ali celo na naprave, stvari? Odgovore na ti ključni vprašanji je poiskal in oblikoval Robert Pfaller, ki je v ta namen skoval poseben izraz oziroma neologizem: interpasivnost. V tem uvodnem prispevku bomo navedli zgolj nekaj zanimivih primerov, ki uvajajo v omenjeno problematiko.
»[Z]a resničnega odkritelja interpasivne strukture štejemo Jacquesa Lacana. Ta je o grški tragediji ugotovil, da bi lahko zbor opravljal funkcijo gledalca, prisotnega na odru. Zbor je čutil sočutje in strah (»eleos« in »phobos«), če naj uporabimo Aristotelovo izrazje, namesto gledalcev, ki so bili očitno veseli, da so bili rešeni te naloge.
Slavoj Žižek je v odličnem komentarju te Lacanove misli pokazal, da nekatere televizijske serije (»sitcomes«) kot The Munsters, Zlata dekleta ali Družina za umret s svojim tako imenovanim konzerviranim smehom (»canned laughter«) predstavljajo aktualni pendant grški tragediji: mehanični smeh je tu prisoten že v samem proizvodu in izbruhne po vsaki šali in vsakem komičnem prizoru. Ta dela popularne kulture torej niso le zabavna, temveč tudi sama sebe prikazujejo kot zabavna. Oddaja se smeje tudi sami sebi.« (Pfaller, str. 31–32)
»[Žižkova] psihoanalitična ugotovitev, da ta možnost smeha, delegiranega oziroma prenesenega na namestnika, vsaj temu namestniku kljub neaktivnemu gledanju televizije zagotavlja določeno »objektivno« ugodje, je bila zame dragoceno orožje v estetski polemiki. Namreč v umetnosti devetdesetih let prejšnjega stoletja je močno prevladovalo ravno propagiranje »interaktivnosti«. Povsod so nas prepričevali, da gledalci nimajo ničesar rajši od »aktivnega« sooblikovanja umetniškega dela. Nasproti temu se je ideja, da gledalci nemara v resnici predvsem nočejo sami gledati umetniških del (ali kot pravi Žižek, televizijskih oddaj) in jih spremljati z ustreznimi afekti […]« (Pfaller, str. 7)
Tako lahko vidimo vodilne trende v današnji popularni kulturi. Namreč, interaktivnost je vsesplošno slavljena in visoko cenjena vrednota, ki naj bi predpostavljala ustvarjalnost, svobodno voljo, samolastno dejavnost subjekta – ki če ni »aktiven«, dejansko ni vreden, da bi ga imenovali subjekt. Tako se razne novodobne oblike medijev, predavanj in celo umetnostnih praks, ravnajo po modelu interaktivnosti. Pasivnost pa ima prav nasprotno v naši sodobni kulturi negativen prizvok in je dojeta kot nekaj slabega, nevrednega, saj nakazuje lenobo.
Kot je bilo že navedeno, osnovna ideja za razlago pojavov prenosa občutkov na druge ali namestnika najdemo pri Lacanu, in sicer v njegovih opombah o funkciji zbora v grški tragediji:
»Ko ste namreč zvečer v gledališču, mislite na svoje opravke, na nalivno pero, ki ste ga čez dan izgubili, na ček, ki ga boste morali podpisati naslednji dan. Gledalcem potemtakem ne smemo preveč zaupati; za vaša čustva mora poskrbeti neka razumna scenska ureditev. To je naloga Zbora. Čustveni komentar je podan. Prav to tvori najboljšo možnost za preživetja antične tragedije. ... Potemtakem ste osvobojeni vseh skrbi – čeravno ničesar ne občutite, bo Zbor čutil namesto vas. In konec koncev, zakaj si ne bi mogli zamisliti, da je predstava dosegla svoj učinek na vas ..., četudi niste ne vem kako drhteli. Po pravici povedano, nisem prepričan, da gledalca udeležba pri spektaklu spravi v takšno drhtenje.« (Lacan, str. 251)
Tako je očitno možno, da se najintimnejša občutja izživljajo tudi zunaj nas samih, v zunanjih dejavnikih ali celo tehničnih aparatih s pomočjo medijev, ki gledalcu odvzemajo dejavnost gledanja ali bralcu dejavnost branja. (Ali kupujemo knjige in na računalnik shranjujemo znanstvene članke tudi zato, da nam jih ni treba zares prebrati, saj se počutimo zadovolj(e)ni že s tem, da jih shranimo in postavimo doma na polico?) Gledalca ali bralca tako pravzaprav osvobajajo obveznosti aktivnega (so)delovanja v obliki pozornega sprejemanja in primernega odzivanja. Žižek pa poda še en nenavaden, a poveden primer, in sicer tibetanski molilni mlinček, s pomočjo katerega je celo duševna dejavnost posameznika prenesena na namestnika oziroma se skozi njega dogaja:
»Na list papirja napišemo molitev, list, ki ga zvijemo, vtaknemo v molilni mlinček, ki ga nato mehansko vrtimo, ne da bi mislili […]. Na ta način mlinček sam moli za mene, namesto mene – oziroma, bolj natančno, sam molim skozi medij mlinčka. Torej lahko – in to je tisto, kar je pri tem tako lepo – v svoji psihološki notranjosti mislim, na kar hočem; predajam se lahko umazanim in obscenim fantazijam, saj to prav nič ne škodi, ker […] objektivno molim, pa naj pri tem mislim na kar koli že drugega.« (Žižek, str. 32)
Za konec lahko dodamo opazko, da tovrstne prakse, v katerih prenašamo svoje lastne občutke oziroma psihično dejavnost na druge, poznamo že od nekdaj. Tako so znani recimo kulturni običaji žalovanja, pri katerih se za pogreb najame skupina poklicnih žalovalk. Ta poklic poznajo že egipčanska, kitajska, sredozemska in bližnjevzhodne kulture. Tako v pogrebnem procesu žalovalke objokujejo umrlega namesto žalovalcev. Slednji se tako lahko mirno posvetijo izvajanju pogrebnih dolžnosti in drugih spremljajočih obveznosti, ne da bi jih pri tem motila socialno pričakovanje oziroma zahteva po žalovanju.
Viri:
Jacques Lacan, Etika psihoanalize. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988.
Robert Pfaller, Interpasivnost: radosti delegiranega uživanja. Ljubljana: Maska, 2019.
Slavoj Žižek, The Sublime Object of Ideology. London: Verso, 1989.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
