Žalost je normalen čustven in telesni odziv na frustracijo, razočaranje, težave ali druge neprijetne situacije. Lahko se pojavlja skupaj s čustvom jeze. Občasna žalost je le naraven del človeškega življenja. Razlika med razpoloženjem in čustvom je v tem, da se čustvo nanaša na nekaj specifičnega (ima svoj objekt). Razpoloženja so "širša" in vedno določajo nek kontekst ter niso usmerjena v specifične predmete, situacije, osebe, zato nimajo strukture subjekt-objekt (kakor emocije), temveč so v tem oziru predsubjektivna in predobjektivna.
Razpoloženjskost izraža našo temeljno odprtost v svet in je sokonstitutivna za mišljenje, zaznavanje, hotenje, govorico (jezik). Prav tako daje nek ton, zven, nianso/odtenek doživljanju sveta kot celote. Ker se ne moremo izvzeti iz razpoloženjskosti, nam je zato le-ta najbolj »blizu« in ne vidimo, kako je konstitutivna za naše doživljanje sveta. Komaj ko se (z)najdemo v posebnem, nevsakdanjem in nedomačem razpoloženju (npr. tesnobno ali depresivno razpoloženje), se ovemo, da nam je v njem svet dan drugače (in skozi njega mi sami sami sebi) oz. se nam stvari v svetu razkrivajo na drugačen način.
Če se navežemo na kliniko depresivne motnje, lahko izpostavimo, da bolnik nekako ne (z)more biti več aficiran s strani drugih oseb (npr. družine), stvari in situacije, kar implicira, da se z drugimi ljudmi ne more več povezati na interaktivni in afektivni ravni, kar mu preprečuje, da bi navezal stike, tvoril odnose in se tako vključil v svet, ki si ga delimo z drugimi. Tovrstna občutja pacientov, ki poročajo, da »ne čutijo nič«, so zanje same najbolj neznosna. Vendar pa to ne pomeni, da nimajo razpoloženja, saj je takšno indiferentno razpoloženje ali nerazpoloženje tudi izraz razpoloženja. Prav tako pa se pacienti počutijo odcepljeni od sveta kot interaktivnega prostora, ki si ga delimo z drugimi, kar implicira nekakšen solipsistični ustroj subjekta oz. zaprtost vase, pri katerem je vsa pozornost osredotočena na jaz, svet pa ponikne v ozadje (kar je opozarjal tudi Freud). Tako svet pogosto doživljajo in opisujejo »objektivno« kot prazen, monoton, zasenčen, enoličen, osiromašen, bled, pust, medel, siv, utesnjujoč, zaprt (občutek ujetosti), nesmiseln in brez vrednosti. Prav tako pa jih stvari v svetu ne nagovarjajo več in ne prevzamejo, kar pomeni, da jih nič ne gane, jim ni pomembno, jih ne motivira; stvari v svetu jih ne pritegnejo in odbijajo več, jim ne vzbudijo interesa. Tako v vsakem depresivnem razpoloženju najdemo tudi spleen, ki je nekakšno duševno stanje dolgo-časja, naveličanosti življenja, ki ju ne morejo pregnati. Pacienti pogosto doživljajo čas, kot da teče zelo počasi, ali celo, da »se ne premakne nikamor« (nekakšna večna in brezizhodna »sedanjost«), čas brez časovnosti, kar je povezano z izgubo vsakršne perspektive prihodnosti in občutkom brezizhodnosti ter obupanostjo nad njihovim bivanjskim stanjem.
Literatura
Manzoni, Dino. 2021. »Fenomenologija afektivnosti s posebnim ozirom na razpoloženje in emocije.« Anthropos, letn. 53, št. 1/2. Dostopno na: https://anthropos.splet.arnes.si/files/2022/01/anthropos_1-2_manzoni.pdf
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
