Znan Heglov izrek pravi, da Minervina sova (modrost) razprostre svoja krila šele ob mraku. Z drugimi besedami, pametni smo lahko šele, ko je dogajanje že končano in je že prepozno. To zelo velja tudi za diagnosticiranje distimije. To vrsto depresije je namreč težko diagnosticirati oziroma jo je lažje diagnosticirati za nazaj.
Distimijo konvencionalna psihiatrija opredeljuje kot blago depresijo, ki traja daljši čas, tj. najmanj dve leti. Človek z izkušnjo tovrstne depresije na prvi pogled dobro deluje, kar pomeni, da hodi v službo in opravlja tudi druge vsakodnevne dejavnosti, vendar mu vse te dejavnosti že dlje časa niso v pravo veselje in zanje nima prave energije. Sicer ima vmes tudi obdobja boljšega razpoloženja, vendar ne za več kot nekaj tednov.
Za distimijo so tako značilni simptomi in znaki depresije, ki pa so blažji, jih je manj in trajajo dlje časa. Natančneje gre predvsem za naslednje miselne, telesne, vedenjske in čustvene simptome in znake, ki se med seboj prepletajo in krepijo:
- pesimizem glede življenja in prihodnosti, misli o lastni ničvrednosti, samomorilne misli;
- pomanjkanje energije, utrujenost;
- opuščanje dejavnosti (zlasti prostočasnih), umikanje v samoto, slab(š)a skrb zase;
- žalost, nemoč, tesnoba.
Ljudje z izkušnjo distimije pogosto svojo dolgotrajno žalost in pomanjkanje energije pripisujejo svojim osebnostnim lastnostim in zato zelo pozno poiščejo pomoč. S tem je njihovo zdravljenje – ki je dolgotrajno že zato, ker je distimija kronična motnja – še daljše.
Dvojna depresija je pojem, ki opisuje izkušnjo distimije, na katero se nacepijo nove epizode ponavljajoče se depresivne motnje. Najpogosteje se kot vzrok distimije navaja nezdravljeno ali nezadostno zdravljeno epizodo depresije oziroma ponavljajoče se depresije. Epizoda depresije se sicer res umakne tudi brez zdravljenja, v približno dveh letih. Z zdravljenjem okrevanje pospešimo. Nezdravljena depresivna epizoda pa lahko privede do kronične blage depresije – distimije.
Distimijo zdravimo z zdravili, spremenjenim življenjskim slogom (gibanje, druženje in druge sproščujoče prostočasne dejavnosti) in s psihoterapijo. Glede trajanja jemanja zdravil so podatki različni in gredo v skrajnosti – eni ljudje potrebujejo trajno jemati antidepresive (zlasti če gre za dvojno depresijo), eni pa lahko okrevajo tudi brez zdravil (če se je distimija vtihotapila v njihovo življenje po eni ali dveh epizodah depresije). Okrevati brez zdravil pomeni, da si človek sam zelo veliko prizadeva, da je aktiven.
Vir: Miljavec, L. L., Mračen pogled na življenje samo del osebnosti ali bolezen?, dostopno na internetnem naslovu https://www.revijazamojezdravje.si/mracen-pogled-na-zivljenje-samo-del-osebnosti-ali-bolezen/.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
