Na spletni strani Psychology Today (https://www.psychologytoday.com/us) je bil nedavno objavljen zapis, v katerem njegov avtor, psiholog in psihoterapevt, govori o svojem pacientu oziroma klientu, ki zelo črnogledo, vendar realistično gleda na svet, v katerem živimo. To ga seveda spravlja v veliko žalost, toda, poleg pogleda na naš svet, ki je značilen za človeka z izkušnjo depresije, nima značilnih bioloških znakov depresije, kot so pomanjkanje energije, utrujenost, motnje spanja. O tem klientu kot konkretnem, dandanes tudi pogostem, primeru človeka, ki ne doživlja depresije, ampak samo realistično, čeprav zelo pesimistično, gleda na naš svet, smo že pisali. Tisti zapis (https://www.omra.si/o-motnjah/depresija/zanimivosti-o-depresiji/crnogledost-ali-depresija/) smo sklenili z mislijo, da ta človek gotovo ne potrebuje zdravljenja z zdravili, kot so antidepresivi, da pa morda tudi psihoterapije ne potrebuje oziroma da morda bolj potrebuje filozofijo, se pravi filozofsko svetovanje. Prišli smo torej do nečesa, ob čemer se je gotovo marsikomu porodilo vprašanje, kaj to pravzaprav pomeni? V pričujočem zapisu zato povemo še nekaj o tem.
Kaj torej lahko človek, ki ne doživlja depresije, ampak ima samo realističen, čeprav zelo pesimističen pogled na naš svet – lahko bi rekli tudi, da doživlja depresijo, ki to ni – dobi v filozofskem svetovanju? Lahko dobi nek uvid, zaradi katerega je njegovo počutje lahko boljše. Povejmo primer.
Za kaj pravzaprav gre, ko nekdo zelo črnogledo, vendar realistično razmišlja o svetu, v katerem živimo? Po njegovem je na primer to, kar zaznamuje ta svet, rastoče nasilje, vedno večja družbena razklanost, slabitev demokracije, razširjenost napačnih informacij, predvsem pa to, da večina ljudi težko loči dejstva od izmišljotin, in tako napačno razmišlja, pa tudi pohlep, hinavščina, in tako dalje. Pravzaprav gre za postavitev pod vprašaj samoumevnih vrednot, idej, po katerih živimo. To pomeni v prvi vrsti avtonomno (brez sklicevanja na katerokoli avtoriteto zunaj sebe) spreminjanje samega sebe (svojega jaza) v smislu postajanja svoja boljša različica. To avtonomno samospreminjanje pa je tudi tisto, po čemer se človek loči od drugih živali, se pravi tisto, kar ga vzpostavlja kot človeka. Oziroma, gre za raziskovanje svojega življenja, ki ima tako smisel. Kajti, kot pravi starogrški filozof Platon v svojem delu Apologija (oz. njegov učitelj Sokrat, kateremu Platon položi v usta te besede): neraziskano življenje ni vredno življenja.
To, kar lahko človek, ki doživlja depresijo, ki to ni, uvidi v pogovoru s filozofskim svetovalcem – in se zato lahko boljše počuti – je torej na primer, da ko zelo pesimistično, vendar realistično razmišlja o našem svetu, pravzaprav avtonomno spreminja samega sebe oziroma raziskuje svoje življenje, ki ima tako smisel, se pravi je vredno življenja.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
