Izgorelost in depresija sta najpogostejši duševni motnji med tekmovalnimi športniki. Izgorelost je navadno definirana kot proces samoizčrpavanja v poskusih doseganja lastnih pričakovanj in pričakovanj okolice. Toda izgorelosti ne moremo razumeti le kot preproste reakcije na stresne okoliščine, saj niso vsi športniki, ki doživljajo stres, izgoreli. Je pa pogosto pojavljanje stresa lahko dejavnik tveganja za izgorelost. Med simptome izgorelosti uvrščamo občutek kronične utrujenosti, občutek manjvrednosti oz. razvrednotenosti, tesnobo in panične napade, socialni umik, čustvena nihanja, pomanjkanje volje, anhedonijo (simptome, ki jih najdemo pri depresiji) in zmanjšan imunski odziv, ki lahko vodi v razne telesne bolezni. V splošni populaciji se izgorelost pojavlja pri 8–10 % ljudi, v populaciji profesionalnih športnikov pa od 1–9 %. Za hudo obliko izgorelosti trpita od 1–2 % profesionalnih športnikov.
Raziskave s področja psihologije športa ugotavljajo povezavo med sindromom pretreniranosti in izgorelostjo, vendar je vzroke izgorelosti nemogoče določiti zgolj s perspektive pretreniranosti. Namreč, sama pretreniranost ima že psihološke vzroke, med katere lahko spadajo previsoka pričakovanja in notranji, nadjazovski pritisk glede treninga in doseganj zaželjenih rezultatov na tekmovanjih. Tega lahko opišemo kot posledico delovanja t. i. kritične instance (»vesti«), ki je za naš lastni jaz konstitutivna. Od tod vseobsegajoči občutek krivde (»Nisi dovolj dober!«) in njen prisilni značaj, ki se izraža kot kategorični imperativ (»Tako bi moralo biti.«).
Nekatere klinične raziskave kažejo, da so športniki, ki se vrednotijo zgolj po profesionalni uspešnosti veliko bolj ranljivi za sindrom izgorelosti. Tako lahko razumemo etiologijo izgorelosti tudi s perspektive psihoanalitične teorije oz. njene metapsihologije. Okoli lastne podobe oz. jaza športnika, ki se vrednoti zgolj po profesionalni uspešnosti, se formira nek kompleks oz. konflikt in manko, ki nazadnje vodi v izgorelost ali celo v depresijo. Dodatni dejavniki za razvoj izgorelosti ali depresije, so pomankanje počitka (tudi psihičnega, v katerem odvrnemo pozornost od delovnega športa), visoke zahteve okolice (npr. staršev, trenerjev, navijačev) ter deloholizem in perfekcionizem (ki sta v funkciji psiholoških obrambnih mehanizmov, kot sta nadkompezacija in eskapizem). Če športnik ne zmore postaviti meje sebi in drugim (njihovim željam, pričakovanjem in zahtevam, ki jih ponotranji v obliki nadjaza) in organizirati svojega življenja tako, da je znosno in obvladljivo, se pričnejo pojavljati občutki ujetosti in utesnjenosti, ki še hitreje vodijo v nevzdržno stanje psihične napetosti, kar privede do izgorelosti.
Zaradi takšnih omejevalnih dejavnikov se lahko zgodi, da športnik - kljub slabšim dosežkom in izredno negativnim učinkom na njegovo fizično ter duševno zdravje - vztraja v športu. Vse več raziskav kaže na povezavo med izgorelostjo in percepcijo medosebnih odnosov na delovnem mestu, kar je v področju športa športna ekipa, ki vključuje tako trenerje kot soigralce in sotekmovalce. Strah pred izgubo ljubezni lahko po eni strani vodi v pretreniranost, po drugi pa v socialno izolacijo, saj so soigralci pogosto tudi konkurentni (in posledično prepoznani zgolj kot potencialni rivali in sovražniki). Sokriva za takšno stanje na področju športa pa sta tudi obstoječi družbeni sistem brez resne in trdne socialne podpore, npr. institucij, podjetja, manegerjev, lastnikov ekip in financerjev tekmovanj. Športniki se namreč od samega začetka dalje, zavedajo, da bodo prepuščeni samim sebi, ko se bo njihova profesionalna kariera zaključila.
Usmerimo se še na depresijo, ki jo je koristno ločiti od izgorelosti, čeprav lahko izgorelost kot taka vodi v depresijo in se večina simptomov pri obeh stanjih prekriva. Najvišja pojavnost depresivne simptomatike (ter odvisnost od psihoaktivnih substanc) je zabeležena pri poškodovanih športnikih in tistih, ki so končali svojo profesionalno kariero. Večina športnikov po koncu kariere doživlja nekakšne tranzicijske težave, s katerimi se nekateri spoprijemajo bolje, drugi pa slabše. Približno petina vrhunskih športnikov doživi hujšo tranzicijsko krizo.
Po nekaterih ocenah se skoraj pri polovici športnikov, ki športno kariero predčasno zaključijo zaradi nepredvidljivih težav (kot je poškodba), pojavi depresivna simptomatika. Poškodbe, povezane s športom, imajo velik psihološki vpliv na športnike, saj bistveno vplivajo na kariero, tudi če niso tako velike. Obseg dodatnih simptomov po poškodbi med udeleženci raziskav, ki so preučevale psihologijo v rehabilitaciji po športnih poškodbah, nakazujeta, da morajo biti športni trenerji pripravljeni ne le na fizične posledice poškodbe, ampak tudi na psihološke posledice. Te posledice so odvisne od resnosti poškodbe, nenadnosti, socialne podpore in osebnosti športnika. Tako mora biti celoten trenerski tim pripravljen na tovrstne scenarije, kar vključuje prepoznavanje potrebe po pomoči in vključevanje ustreznega strokovnjaka za duševno zdravje.
V procesu upokojitve ali npr. okrevanja po poškodbi gre dejansko za predelovanje izgube, vendar ne kakršne koli izgube, marveč izgube nečesa, s čimer se športnik identificira in kar je posledično sokonstutivno za njegov jaz. Namreč pri tej izgubi ne gre nujno za dejansko izgubo športne aktivnosti, saj lahko športnik trenira in rekreativno tekmuje še naprej. Tako v resnici pride do izgube »nečesa«, za kar ne vemo kaj je, vendar je športnik z izgubo tega izgubil tudi del sebe, ki ga je bistveno določal. V samem procesu predelovanja izgube, je za športnika ali kogarkoli drugega, bistvena socialna podpora. Če se pojavijo hujše težave v duševnem zdravju in se proces žalovanja ustavi, je priporočljivo poiskati čimprejšnjo pomoč strokovnjaka z izkušnjami na tem področju.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
