Manija je eden od dveh izmenjujočih se skrajnih polov razpoloženja, ki jih doživljajo osebe z izkušnjo bipolarne motnje. Staro poimenovanje te motnje je manično-depresivna motnja in nakazuje še drug pol nihajočega razpoloženja – depresijo. Običajno osebe z izkušnjo bipolarne motnje več časa preživijo v depresivnem razpoloženju, pojavijo pa se tudi manične faze, v katerih se počutijo vzhičeno, budno, polne energije, moči in optimizma.
Bipolarna motnja se pogosto pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi težavami v duševnem zdravju. Še posebej kadar se ji pridruži zasvojenost, to predstavlja velik izziv za okrevanje.
Pri osebah z izkušnjo bipolarne motnje lahko omamljanje s psihoaktivnimi substancami sproži depresivno ali manično epizodo, ki se lahko kaže tudi v psihotičnih oblikah. Zato je pri okrevanju temeljni pogoj abstinenca. Ohranjanje abstinence zahteva od oseb z izkušnjo zasvojenosti veliko mero odpovedovanja določenim mislim, vzgibom, željam in hrepenenjem. To dosegajo z razvijanjem kritičnega odnosa do substanc in svojih vedenj, poznavanjem tveganih situacij, razvijanjem varovalnih dejavnikov, itd. Tudi ob vzdrževanju abstinence pa se lahko izraža bipolarna motnja, ki z maničnim razpoloženjem šibi odločnost za abstinenco. Abstinenti v manični fazi dobijo (lažen) občutek zmožnosti obvladovanja abstinence, kar predstavlja izrazit dejavnik tveganja. Ob soočenjih z lastnim vedenjem verjamejo svojim zgodbam s srečnim koncem in zavračajo pomoč. Tovrstno vedenje jih pogosto privede do recidiva (ponovnega omamljanja), to pa ponovno onemogoča stabiliziranje bipolarne motnje.
Težave z zasvojenostjo in bipolarno motnjo se torej dopolnjujejo pri vzdrževanju neprijetnih simptomov in s tem dodatno otežujejo pot k stabilizaciji duševnega zdravja.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
