Po konvencionalni psihiatrični diagnostiki si bipolarna motnja razpoloženja (BMR) in shizofrenija skupaj z drugimi psihotičnimi motnjami delijo določene značilnosti, ki so nemalokrat težavne za prepoznavanje in medsebojno razločevanje. Še kako pomembno pa je ustrezno prepoznavanje posameznih duševnih motenj in dobro postavljena diagnoza za uspešno zdravljenje in dobro okrevanje posameznika.
Psihotično simptomatiko, za katero je značilna prisotnost halucinacij in blodenj, lahko pogosto zasledimo pri najrazličnejših duševnih motnjah. Kot tipična psihotična motnja je tako prepoznana shizofrenija, ki je pogosto povezana s kronično psihotično simptomatiko in slabimi psihosocialni izidi. Za shizofrenijo so poleg halucinacij in blodenj ali pozitivne psihotične simptomatike značilni tudi tako imenovani negativni simptomi shizofrenije. Kot negativno simptomatiko se opisuje pomanjkanje veselja, težave z govorom, plitvo čustvovanje, socialni umik, napredujoče težave pri vsakdanjih opravilih in splošen upad spoznavnih sposobnosti. Na drugi strani navadno osebe z izkušnjo BMR v obdobjih, ko je razpoloženje uravnovešeno, relativno dobro funkcionirajo.
Psihotično simptomatiko naj bi tekom življenja izkusila več kot polovica oseb z diagnozo BMR. Prisotnost psihotične simptomatike glede na veljavne klasifikacijske sisteme duševnih motenj in bolezni samodejno predstavlja težjo obliko motnje. V primeru, da se psihotični simptomi pojavijo v epizodi hipomanije oziroma blažje privzdignjena razpoloženja, se diagnoza samodejno spremeni v manijo in je določeno, da gre za drugo obliko motnje - tj. BMR tip I.
Psihotični simptomi pri BMR so skladni z razpoloženjem. Osebe doživljajo halucinacije in mišljenje je prežeto z blodnjavimi vsebinami, ki so skladne z njihovim trenutnim razpoloženjem. Na primer oseba, ki preživlja manično epizodo, bi lahko verjela, da prijateljuje s pomembnimi in slavnimi osebnostmi, ko to očitno ne drži. Po drugi strani pa lahko nekateri v depresivni fazi razpoloženja doživljajo globoke občutke krivde zaradi nečesa, kar je bilo popolnoma izven njihovega nadzora.
Pri shizofreniji so pogostejše slušne halucinacije, medtem ko sta pri BMR bolj značilni grandioznost in vznemirjenost. Paranoja je lahko prisotna v obeh stanjih, a je navadno pri shizofreniji paranoidna blodnjavost bolj sistematična in razčlenjena*. Poleg tega so negativni simptomi in kognitivna disfunkcija osrednja psihopatologija shizofrenije, za razliko od BMR, pri kateri prevladujeta labilnost čustvovanja in nihanje razpoloženja. Če je psihoza značilnost bipolarne motnje, se simptomi pojavijo, ko se manična ali depresivna epizoda poslabšata. Ko se epizode umirijo, se bo navadno umirila tudi psihoza.
Shizoafektivna motnja je drugačna diagnoza, ki je lahko zelo podobna bipolarni motnji. Pri obeh so prisotne tako razpoloženjske motnje kot tudi psihotični simptomi. Vendar pa je psihoza, ki je povezana z bipolarno motnjo, posledica ekstremnega razpoloženja, pri shizoafektivni motnji pa se razpoloženjske motnje in psihotični simptomi lahko pojavljajo neodvisno drug od drugega. Oseba lahko doživlja normalno ali evtimno razpoloženje, vendar bo mislila, da jo na primer nekdo opazuje ali celo snema, ali pa da ji poročevalci na televiziji pošiljajo skrivna sporočila. Ko gre razpoloženje v skrajnosti, lahko psihotični simptomi ostanejo enaki ali se spremenijo ne glede na razpoloženje.
Razvojni dejavniki tveganja, kot so zdravstvene težave matere v nosečnosti ali zapleti pri porodu, so bili ugotovljeni tako pri shizofreniji kot pri BMR, pri čemer večina raziskav kaže na manjšo oškodovanost pri osebah z BMR v primerjavi s tistimi s shizofrenijo.
Za zaključek se zdi, da preprosta, binarna klasifikacija teh motenj predstavlja pretirano poenostavitev. Nekateri raziskovalci so mnenja, da bi morda bilo bolj primerno pri diagnosticiranju opredeljevati šest razsežnosti simptomov: nevrobiološke, kognitivne, pozitivne, negativne, depresivne in manične. Dejansko bi lahko shizofrenijo in BMR obravnavali kot eno samo »motnjo spektra«, podobno kot pri avtizmu.
*Sistematizirana blodnjavost pomeni, da nekdo na podlagi dolgotrajnejših halucinatornih ali popačenih doživljanj razvije kompleksno organizirane blodnjave interpretacije, ki so sicer same po sebi lahko logične in razumljive. Na primer starejša oseba je prepričana, da so se njeni sorodniki zarotili proti njej z namenom, da bi tako prišli do njenega premoženja. Prinašajo ji hrano, ki je zanjo nenavadnega vonja in okusa, saj gre za jedi iz restavracije, ki jih ni bila navajena jesti. Prepričana je, da ji je vnuk dal v hrano strup, da bi jo pokončal in dobil njene prihranke in stanovanje. Gospa zato vnuka in prineseno hrano odklanja in vztrajno hujša. Tudi različne teorije zarot, ki jih ljudje oblikujejo na podlagi resničnih dogodkov, so na podoben način lahko kompleksno sistematizirane blodnje.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
