Tesnobo oziroma anksioznost običajno občutimo, ko smo soočeni z neprijetnimi situacijami - ali pa takšno soočenje zgolj pričakujemo. Kot vsako drugo pravilo pa ima tudi to izjeme. Ena zanimivejših je morda ta, da lahko občutimo tesnobo tudi, ko se odločimo opustiti očitno škodljive navade.
Sprva takih navad običajno ne prepoznamo kot škodljive. Naj bo to grizenje nohtov, laganje, samopoškodovanje, … ali vztrajanje v nasilnem partnerskem razmerju, je to del našega vsakdana, ki smo ga sprejeli kot takega in ga nimamo potrebe spremeniti. Da je ta navada škodljiva, ponavadi izvemo šele zaradi posledic, ki jih prinese in jih ne moremo ignorirati. A niti soočenje z njimi pogosto še ni dovolj, da bi jih lahko povezali z njihovim vzrokom. Šele z njihovim stopnjevanjem smo se včasih pripravljeni kritično ozreti na svoje življenje. Zavedanje o škodljivosti naših ravnanj pa marsikdaj ne pomeni konca težav, temveč je šele začetek naše poti do okrevanja.
Misel na to, da bomo morali opustiti škodljive navade, ki zavzemajo pomemben del v našem življenju, lahko v nas sproži veliko tesnobo. Čeprav se na prvi pogled zdi preprosto, denimo prenehati s ščipanjem svojega telesa, ima lahko to vedenje za nas globlji pomen oziroma koristi, ki se jih ne zavedamo. Navežemo se torej na posredne koristi, ki nam jih prinaša škodljivo vedenje, ne na to vedenje samo. Dokler ne uzavestimo, katere so te koristi in najdemo načina, kako jih doseči drugače, se ne bomo počutili varno ob misli na opuščanje še tako škodljivega vedenja.
Zgoraj opisan proces lahko traja tudi več let. V psihoterapevtskih procesih je ta tesnoba lahko tako intenzivna, da se klienti včasih raje odločijo za prekinitev terapevtskega procesa in ohranijo škodljive navade, namesto da bi se soočili s tesnobo oziroma s tem, kakšen pomen ima zanje škodljivo ravnanje.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
