Kopičenje, hrčkanje ali hordanje (angl. hoarding) se nanaša na zbiranje in nezmožnost zavračanja večje količine stvari, ki se zdijo neuporabne ali imajo omejeno vrednost.
Pri nekaterih osebah, ki imajo težave s kopičenjem, je to odraz značaja. V nekaterih neredkih primerih pa gre za oblikovanje vedenja kopičenja kot odziva na stresni življenjski dogodek.
Obsesije (ponavljajoče in prisilne misli, impulzi, podobe) in kompulzije (izvedeni rituali oz. vedenja) kopičenja so prepoznane kot simptomatika obsesivno-kompulzivne motnje (OKM), ki jo uvrščamo med anksiozne motnje. Specifične vsebine obsesij in kompulzij se pri ljudeh razlikujejo. Pri večini oseb z OKM se motnja izraža v obliki več obsesij in kompulzij.
Obsesije in kompulzije zbiranja in kopičenja sodijo med najpogostejše vrste OKM. Gre za akumulacijo prevelike količine materiala.
V strokovni literaturi se kompulzivno kopičenje opisuje kot sindrom potencialnega onemogočanja, ki vključuje simptome kot so: pridobitev in nezmožnost odkloniti ali se znebiti ogromne količine imetja, ki je neuporabno ali brez vrednosti; življenje v neurejenih in zanemarjenih prostorih, v katerih se ne more izvajati za ta prostor predvidenih dejavnosti; vznemirjenje in ovirano delovanje zaradi vsega nakopičenega.
Človek, ki kopiči, ne more nehati pridobivati oz. zbirati najrazličnejših stvari. Tudi če določene stvari ne potrebuje, ali pa jo že ima, jo prinese domov. Pretirane količine stvari v bivališču in zunaj njega človeku onemogočajo, da bi zanje dejavno skrbel in zato propadajo. Takšen človek pogosto obiskuje različne razprodaje, odlagališča smeti, kompulzivno nakupuje po spletnih straneh ipd. Domov prinese vse možne brezplačne izdelke (npr. brošure, prospekte, reklame) in za vsak primer polni svoje domače omare in predale z zalogami (npr. več kosov najrazličnejših živil). S pridobivanjem oz. »hrčkanjem« nadaljuje tudi, ko zmanjka tako denarja kot prostora. Oseba ki je nagnjena h kopičenju, nikakor ni zmožna odnesti iz hiše starih, neuporabnih, že motečih stvari; tudi takšnih, ki jih sostanovalci ali člani družine namenijo za odpad oz. smeti. V takšnih okoliščinah lahko postaneta gibanje in življenje v bivalnih prostorih vedno bolj otežena. Velike količine nagrmadenega materiala so lahko nevarne, lahko se zrušijo, ljudi pa poškodujejo. Tudi različne živali se zaredijo v takšnih kupih materiala. Poznamo primere, ko je bila celo ogrožena varnost stavbe zaradi nakopičene izjemno velike količine železa v večstanovanjski stavbi.
Nekateri avtorji OKM kopičenja raje opredelijo kot izogibajočo dejavnost, saj se osebe s tovrstno težavo izogibajo metanju stran pridobljenih stvari zaradi strahu, da jih ne bi imele pri roki, ko bi jih potrebovale. Tudi stalno izogibanje dejavnemu (selektivnemu) zbiranju, sortiranju in pospravljanju ima za posledico ogromne količine nakopičenega materiala.
Opisano početje človeka znatno ovira v življenju, deluje pa lahko tudi precej strašljivo, tako za osebo, ki na ta način deluje, kot tudi za njeno okolico.
Rešitev je v postopnem, ciljanem (dejavnem) odbiranju nakopičenega materiala in preprečevanju dodatnega kopičenja. Ne bo delovalo, če človeka opominjamo in spodbujamo, naj pospravi. Tudi obiski inšpekcij in pozivi uradnih organov po navadi ne delujejo.
V tujini poznajo primer dobre prakse, ko terapevt kognitivno-vedenjske smeri pride na dom osebe, ki kopiči, in skupaj z njo prebira predmet po predmet. Rešitev je, da ljudje predmete podarijo, jih sortirajo, nekatere zavržejo in nekatere obdržijo. Predmete pospravijo tako, da jih ves čas vidijo - npr. v predale, ki so zelo plitki ali na odprte police. V Sloveniji tega programa nimamo, tako da se vsak sam s težavo sooča na bolj ali manj učinkovit način.
Zbirateljstvo ali posedovanje posameznih predmetov s sentimentalno vrednostjo (predmeti, ki ljudi spominjajo na določene ljudi ali dogodke) ni motnja kopičenja. Res pa je, da nekateri ljudje v svoji zbirateljski strasti pretiravajo in ogromno časa, energije in sredstev porabijo za svoj hobi. Navadno je to izogibajoče vedenje, ki pa ima druge razloge.