Izraz ekološka tesnoba ali podnebna tesnoba (tudi ekotesnoba) se je prvič pojavil v študiji Ameriškega psihološkega združenja Mental Health and our Changing Climate (2017). Ekološka anksioznost ni duševna motnja, ki bi jo bilo potrebno zdraviti, ampak normalen odziv- povečane zaskrbljenosti zaradi podnebnih razmer.
Dandanes se soočamo s podnebnimi spremembami, ki so nedvomno ena največjih groženj za naše zdravje. Te spremembe vplivajo ne le na naše telesno, temveč tudi duševno zdravje. Po celem svetu je mogoče zaznati, da je ljudi zaradi podnebnih sprememb strah za svojo prihodnost ter za prihodnost svojih otrok in bodočih generacij. To lahko spremljajo globoka občutja izgube, nemoči, jeze, krivde in obupa ob posledicah podnebnih sprememb. Vse te znake doživljanja opisujemo z besedo ekološka anksioznost.
Tovrstni odzivi so posledica povečanega globalnega ozaveščanja oziroma zavedanja o podnebni krizi. Podnebne spremembe se namreč dogajajo počasi, zato je strah povezan s tem, kako razumemo dolgoročne posledice vplivov, ki jih opazujemo danes.
Ekološka tesnoba je najbolj raziskana v zahodnem svetu. Bolj pogosto zaradi nje trpijo mladi (od 18 do 35 let), večinoma ženske. Kot najbolj ranljive skupine za doživljanje ekološke tesnobe so bile prepoznane staroselske skupine ljudi in otroci ter mladi, ki živijo v soodvisnem odnosu z naravnimi viri.
Vir:
Understanding Eco-anxiety: A Systematic Scoping Review of Current Literature and Identified Knowledge Gaps: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2667278221000444
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
