Predstavljajte si, da se vsakodnevno počutite, kot da niste v stiku s svojim lastnim telesom. Občutek imate, kot da svoje življenje in aktivnosti zgolj opazujete; zdi se, kot da bi bili v sanjah in ne prisotni v danem trenutku. Izgleda, kot da ni nič resnično, vi pa sebe opazujete z razdalje. Tudi svojih nog ne čutite na običajen način. Občutek imate, kot da bi plavali, ne pa hodili.
Dodatno si predstavljajte, da greste po gozdu in imate občutek, da listje na tleh hoče zlesti v vas, ali pa greste po ulici, v kateri se hiše majejo, kot da je potres. Barve se spremenijo, vse je drugačno.
Depersonalizacija je stanje, ko oseba doživlja razdružitev ali odcepitev od same sebe. Derealizacija pa je stanje, ko človek spremenjeno doživlja svet okoli sebe.
Simptomi depersonalizacije vključujejo občutek odcepljenosti oz. odtujenosti od lastnih misli, občutkov ali telesa – kot da oseba sebe opazuje na televizijskem zaslonu. Deli telesa se osebi zdijo popačeni oz. izkrivljeni – lahko se zdijo povečani, obsežni ali pa zmanjšani, izsušeni. Značilna je tudi čustvena ali telesna otopelost, kar vpliva na odzivanje na dražljaje v okolici. Spomini osebe so lahko brez čustvene note, lahko se ji zdi, da spomini sploh niso njeni. Včasih se zdi, da je tudi razpoloženje odsotno.
Simptomi derealizacije so številni: človek doživlja svet okoli sebe spremenjeno, drugačnih barv. Meje med človekom in svetom, ki ga obdaja, so zabrisane, vendar pa občutek za resničnost ostane ohranjen. Zaradi tovrstne simptomatike je človeka sram, strah in ima občutek, da z njim ni vse v redu.
Ljudje se najprej prestrašijo, da doživljajo psihozo oz. izgubljajo zdrav razum. Če potožijo bližnjemu, kaj doživljajo, se lahko prestraši tudi ta in strah se samo še okrepi. Včasih se zdrzne tudi kakšen strokovnjak, ko mu oseba razlaga svoje težave. Saj ne, da strokovnjak ne bi razumel derealizacije ali depersonalizacije. Težava je v tem, da je ljudem takšna doživetja izjemno težko opisati.
Vendar pa je strah odveč. Stanje ni nevarno, je pa precej neprijetno. Depersonalizacija in derealizacija nista povezani s poškodbami v centralnem živčnem sistemu. Gre za prehodno motnjo.
Depersonalizacija in derealizacija se zelo redko pojavita kot samostojni motnji (depersonalizacijska motnja, motnja derealizacije). Pogosteje predstavljata del širše simptomatike razpoloženjskih motenj, posledice zlorabe psihoaktivnih snovi ali postravmatske stresne motnje.
Lahko pa se depersonalizacija pojavi tudi kot posledica dolgotrajnega stresa, paničnega napada in anksioznosti.
Dinamiko depersonalizacije in derealizacije oseba ne zmore zavestno nadzorovati, kar predstavlja precejšnjo stisko. Pogosto si človek želi zbežati od spremenjenega doživljanja in na ta način se težave samo še poglobijo. Zato v akutni fazi niso priporočene tehnike meditacije. Priporoča se raje telesna aktivnost, velika pozornost na nekaj, kar človek dela z rokami in koncentracija na miselne naloge, čeprav lahko to osebi predstavlja velik napor.
Primer miselne naloge za premagovanje depersonalizacije in derealizacije:
Naštejte:
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
