Že od nekdaj so ljudje s težavami v duševnem zdravju izpostavljeni predsodkom in diskriminaciji. To potrjujejo tudi raziskave. V Evropi približno polovica ljudi, ki potrebujejo zdravljenje svojih težav v duševnem zdravju, ne išče nikakršne zdravstvene pomoči zaradi »predvidene diskriminacije«, »pričakovanih težav v službi« in »pričakovane sramote«. V ZDA se zdi stanje še bolj alarmantno. Po nekaterih ocenah samo 11 odstotkov oseb, ki doživlja težave v duševnem zdravju, poišče strokovno pomoč. Najpogosteje navajan vzrok za to je stigma, povezana z duševnimi boleznimi in iskanjem pomoči (svetovanja in obravnave).
Stigma lahko zniža verjetnost, da bo oseba poiskala strokovno pomoč, kljub resnim posledicam, kot je npr. povečano trpljenje, slabši zdravstveni izidi, razpad partnerstva ali družine, izguba skrbništva nad otroki. To potrjujejo pomembni dokumenti o duševnem zdravju, ki poudarjajo, da strah pred stigmatizacijo ljudi odvrača od:
Raziskave potrjujejo, da je prav samostigma bistveni dejavnik odločanja o iskanju pomoči.