Taki programi si prizadevajo za opolnomočenje oziroma krepitev poguma oseb s težavami v duševnem zdravju, da bi z razkritjem svojih izkušenj drugim (svojcem, prijateljem, znancem, sodelavcem, sosedom itd.), same delovale v smeri znižanja samostigme. Programi so utemeljeni v izsledkih raziskav, ki potrjujejo, da deljenje izkušenj oziroma njihovo razkritje ter njihove spremljajoče obravnave zelo ohrabrujoče delujejo na osebe s težavami v duševnem zdravju, saj dejansko zvišajo svoje samospoštovanje. Programi vztrajajo v izhodiščih, da stigmatizacija ni napaka osebe temveč da je družbena stvaritev, družbena krivica oziroma zmota družbe. Tudi odpravljanje stigme oziroma boj proti stigmi bi morala biti prednostna naloga in odgovornost družbe. Programi vztrajajo v izhodišču, da samostigma ni neizogibna temveč da jo je mogoče omiliti oziroma odpraviti v času okrevanja in rehabilitacije.