Če človek sam sebe postavi nekam, da si prizna, da je duševno v bistvu moten, oziroma ima težave v duševnem zdravju, to je prvi korak. Drugo me ne zanima, tudi, če se sosedu poruši hiša. To je tam, to je njegovo, to ni moj problem. Zdaj me zanima samo moje počutje, moja družina, s katero rešujemo moje težave.

Spomnim se neke revije, s pomočjo katere se mi je posvetilo... Na prvi sliki je nekdo hodil po pločniku, stopil v luknjo in si zlomil nogo. Naenkrat se je okoli njega zbralo veliko ljudi. Potegnili so ga ven in poklicali rešilca. Na drugi sliki je na pločniku sedel človek in jokal. Mimo je prišel samo en človek, ki ga je vprašal: “Kaj si nor ali kaj ti je?” Vidiš, v tem je razlika... Čustvo te lahko pripelje do takega stanja, ampak ti nisi nor. Čim prej moraš ugotoviti, kaj ti je. Ko sem v reviji videl ti dve sliki, se je v meni spremenilo to, da zdaj iščem rešitve.

NazajNaprej