Izvajalci storitev pomoči se morajo zavedati različnih strategij razkritja in se odzvati na dileme, ki jih ima oseba, ki se odloči za razkritje težav v duševnem zdravju. Zavedati se morajo, da je stigmatizacija morda težavnejša izkušnja kot sama težava v duševnem zdravju, kar potrjujejo raziskave o doživljanju stresa zaradi stigme.
Prav tako morajo izvajalci programov dobro premisliti, čigavo zgodbo razkritja dejansko podpirajo: ali osebe, ki se odloči za razkritje svojih težav ali takega medicinskega pristopa, ki zagovarja razkritje biološko-kemičnega neravnovesja, ne pa tudi širšega konteksta osebe s težavami v duševnem zdravju; ali smejo podpreti tudi take zgodbe, ki spodbijajo tradicionalno razumevanje »normalnosti« in psihopatologije ipd. Zato niso odveč nekatera previdnostna priporočila izvajalcem programov znižanja samostigme, ki se nahajajo v nadaljevanju.