6.  Mejna osebnostna motnja (MOM)

Občutek, s katerim živijo osebe z izkušnjo mejne osebnostne motnje, je: »Ne vem, kdo sem in kam grem.« Pogled, ki ga imajo na svet, je: »Drugi ljudje so super, drugi ljudje so zanič. Dobro je imeti cilje, ni dobro imeti ciljev. Če v življenju ne grem po moje, tega ne morem prenesti. Ne zaveži se k ničemur.«

Oseba z mejno osebnostno motnjo goji prepričanje, da je vsako nasprotovanje že zavrnitev – kdor ji kakorkoli nasprotuje, jo že zavrača. Zato je njeno vedenje do drugih izrazito nestanovitno, spremljajo ga izraziti t. i. čustveni izpadi, tudi izrazita izguba samonadzora.

Prepričanje osebe, da kdor ji kakorkoli nasprotuje, jo že zavrača, kaže na okrnjenost njenega stika z resničnostjo. Vendar pa to ne zadošča za to, da bi jo lahko označili za psihotično. Tako jo je mogoče umestiti vmes, na mejo med t. i. zdravimi in psihotičnimi osebami, oz. jo označiti za osebo z mejno osebnostno motnjo.

NazajNaprej