44.  Zgodba o Mileni

Poglejmo si primer Milene, ki je 60-letna računovodkinja s svojim podjetjem, glava družine, poročena z Antonom. Imata odraslo hčerko Meto in dva vnuka. Milena je že zgodaj prevzela veliko nalog in je morala zgodaj odrasti. Zgodaj se je naučila, da se stremljenje k popolnosti izplača, da se lahko zanese samo nase in da je z ljudmi treba delati na trdo. Postala je zahtevna in od sebe in od ljudi okoli sebe je zahtevala popolnost. Le ona ve, kaj je najbolje. Če ne bi ona bedela nad ljudmi okoli sebe, bi vse propadlo. Ljudje so se naučili, da raje počakajo, kaj bo zahtevala in naročila, nato pa opravijo svoje. Ona s tem dobi potrditev za svoja prepričanja, da so vsi nesposobni, lenuhi in da čakajo samo nanjo. Njen mož ima svojo obrt. Tudi nad njegovimi financami bedi njeno sokolje oko. Če ni po njeno, padajo težke besede, užaljena je in jezna, saj čuti, da bi morala biti uspešnejša. Zanjo je dovolj dobro samo najboljše. Sebe vidi kot najsposobnejšo, zato od drugih ne zahteva nič manj, celo potrebuje jih in izkorišča, da bi preko njih dosegla še več. Njeni najbližji so zanjo nekaj vredni samo, če stremijo k popolnosti in se ne vdajo oviram na poti do cilja. Milena ne razume nobene šale, zanjo je življenje zelo resno.

Nato je Milenin mož Anton v začetku leta pričel hujšati in njegov zdravnik ga je poslal na preiskave. Ugotovili so mu raka na debelem črevesju in hitro je bil operiran. Bil je v staležu in zelo slabo se je počutil. Milena je prevzela tudi razgovore z njegovimi strankami in ugotovila, da je nekaj zaslužil tudi postrani, tako da ona ni videla. Prepričana je bila, da ima pod nadzorom njegove finance. Klicala je stranke in jih spraševala, koliko so mu plačali na roko in koliko na račun. Bilo je za kakšnih 10 odstotkov razhajanj. Moža je s tem soočila in kregala sta se celo noč. Nato ji je v jutranjih urah priznal, da ima svoj račun, kamor daje denar za hude čase in da je kaj malega včasih dal hčerki Meti. Milena je bila tako jezna, da je kar lovila sapo. V glavi se ji je stemnilo, padla je po tleh. Anton se je ustrašil, da jo je kap, ker se je tako razburila, in je klical Nujno medicinsko pomoč. Prišli so na dom in Mileno odpeljali na pregled. Vse je bilo v redu z njo, srce, pljuča, prebavila – vse je bilo v najlepšem redu. A Milena je bila vsa iz sebe. Dobila je pomirjevalo in hčerka Meta jo je peljala domov. Doma je Milena Meto soočila z »izdajo«, ker ji je oče dajal denar brez njene vednosti. Meta ji je povedala, da ni vedela, da bi bilo kaj narobe. Pač ji je oče dal nekaj denarja. Saj je to njegov denar. Ni bilo veliko in tudi ne pogosto. Milena ji je hotela razložiti, da je to izdaja, da tako niso bili dogovorjeni (predvsem da ona tega ni dovolila) in da je zelo prizadeta zaradi tega, kar sta delala mimo nje, za njenim hrbtom. Meta pa je bila prizadeta, ker ni razumela, kaj je sedaj narobe. Gledala je očeta, ki je ves šibek ležal po operaciji. Gledala je mamo, ki se je vse bolj razburjala. Nič ji ni bilo jasno. Milena se je ponovno razburila preko vse meje in spet je prišel napad čudne glave, bolečin v prsih, hitrega bitja srca. Tokrat se je sama odpeljala na Nujno medicinsko pomoč. Predpisali so ji pomirjevalo, ki ga je sicer dvignila v lekarni, vzela pa niti slučajno. Doma se je zakopala v papirje in iskala dodatne dokaze o »izdaji«. Moža je zvečer spet pričela obtoževati. Anton pa je bil ves šibek po operaciji in je razmišljal takole: »Kaj, če tale operacija ni uspela, kaj če bom umrl kmalu in v bolečinah, moja žena pa se ukvarja z denarjem. Kaj, če mi je preostalo čisto malo časa na tem svetu.« Naredil je načrt, da se bo odselil. Vsega mu je bilo dosti. Nekaj časa, ki mu je še preostal, se je namenil posvetiti hčerki in vnukoma.

Kmalu se Anton odseli v stanovanje v bloku, ki je zraven bloka, kjer živi hčerka Meta. Milena divja in nori, ima vse več paničnih napadov. Meta ne ve, s kom bi se ukvarjala – ima dva otroka v šoli, bolnega očeta in mamo, ki se vede povsem nerazumno. Milena je vsak večer na Nujni medicinski pomoči zaradi paničnih napadov.

Ko ji eden od zdravnikov na Nujni medicinski pomoči svetuje, da gre k psihiatru, pa čisto ponori nad njim. Kličejo policijo in jo pošljejo v psihiatrično bolnišnico. Tam dobi zdravila, se naspi, naslednji dan pa že kliče odvetnika, ki jo spravi ven. Pritoži se nad zdravnikom, ki jo je poslal v bolnišnico.

Osramočena je, ker je bila v psihiatrični bolnišnici, pa zaradi prepira na Nujni medicinski pomoči. Doma je sama in zdravil noče vzeti. Loti se interneta in raziskuje, kako bi se maščevala vsemu svetu. Najde podatek, da je treba za dokaz čustvenih bolečin in posledic imeti dobro dokumentacijo. Zato se odloči, da gre k psihoterapevtu. Obravnavo bo uporabila na sodišču v svojem maščevanju.

Poišče si psihoterapevtsko pomoč – s ciljem, da možu in svetu dokaže, kakšno krivico in škodo je s svojimi dejanji povzročil njej in celotni družini, tudi vnukoma. Odločena je, da je zdaj čas, da jih reši, preden bodo posledice moževih dejanj prevelike. Želi pa tudi tožiti več zdravstvenega osebja za nestrokovno ravnanje. Dobila je namreč izkušnjo, da zdravniki in sestre niso dovolj sposobni, da bi lahko razumeli njeno situacijo in urgentnost njenih namer. Ker verjetno tega ne počno samo njej, temveč marsikateremu pacientu, je odločena, da bo ona temu naredila konec.

Ko to razloži prvemu psihoterapevtu, ki ga je obiskala, ji ta pojasni, da psihoterapija ni pot do njenega cilja, zavrne njeno obravnavo in jo pozove, da ponovno razmisli o svojih ciljih. Milena se s tem ne obremenjuje, saj je navajena spoznavati »nesposobne ljudi, ki ne znajo opravljati svojega dela«. Računa za razgovor, na katerem ni dobila popolnoma nobene pomoči, seveda ne poravna. Ta slaba izkušnja pa je ne ustavi pri iskanju sposobnejšega terapevta in v drugo poizkusi pri ženski terapevtki. Ta sicer zelo malo komentira njene razmisleke, želje, cilje in namere, vendar jih ne zanika. To je za Mileno v tistem trenutku dovolj, da se odloči za vstop v psihoterapevtski proces s to terapevtko. Obišče jo še dvakrat, nakar zahteva njeno pisno mnenje o ravnanju njenega moža ter zdravstvenega osebja na Nujni medicinski pomoči ter v psihiatrični bolnišnici. Zapleteta se v spor, ker ne razume, da ji terapevtka tega ne želi napisati. V tem sporu sicer Milena dobi bežen vtis, da je morda po treh srečanjih zahtevala malo preveč, vendar ga ne prizna in odločno zaključi  terapevtski proces. Tokrat poravna račun za prvi dve srečanji, za zadnjega pa ne, saj, kot pri predhodnem terapevtu, tudi tokrat ni v njem dobila nič. Nato obišče tretjega psihoterapevta. Ta jo na uvodni uri vpraša, če je že kdaj bila v terapiji in kaj so bili vzroki za zaključek. Milena mu odgovori odločno in iskreno, kot vedno, on pa zavrne začetek terapevtske obravnave. Po tem srečanju se v Mileni začnejo porajati dvomi v psihoterapijo. Začne brati o psihoterapevtskih pristopih, tehnikah, etiki … in si v četrto poišče najdražjega terapevta v državi, ki je uveljavljen avtor več knjig in predsednik združenja psihoterapevtskih pristopov v državi. Tokrat svojim predhodnim ciljem priključi še kritiko in izboljšanje psihoterapije v državi. To namerava doseči preko terapevta, ki deluje, da ima pomemben status in vpliv v stroki. Dovolj ima tudi vlaganja časa in denarja v odnose, iz katerih ne dobi, kar želi, zato zahteva tudi, da ji terapevt vsakokrat napiše povzetek njunega pogovora. Vendar ji tudi terapevt svetuje, da si tudi sama dela zapiske, ali pa da seanso kar posnameta, da jo bo doma lahko poslušala. Milena doma prebira terapevtove in lastne zapiske in posluša posnetek njunega pogovora. Najprej jo zmoti, ko prebere, da jo terapevt ocenjuje kot zelo žalostno, napeto in da uporablja besede o izgubi. Ona iz istega pogovora potegne čisto druge zaključke – da je močna in neomajna, da bo že pokazala izdajalcem, kar jim gre. Opaža, da ima manj paničnih napadov, saj je večino časa v službi in se domov vrne povsem zbita. Tako lažje prenese prazno hišo. Milena si ob prebiranju psihoterapevtske literature ustvari mnenje, da je psihoterapija boljša alternativa zdravilom, in želi od terapevta pridobiti potrditev, da je prav, da ni jemala predpisanih zdravil za panične napade ter mnenje, da je psihiater, ki jih je predpisal, storil strokovno napako, saj so se ji tesnobe zmanjšale le ob pomoči psihoterapije. V terapiji tehnično gledano dobiva, kar je v začetku zahtevala, vendar še vedno ni povsem zadovoljna z izidi. Občutek ima, da proces ne teče v njeno želeno smer, zato začne zahtevati, da s terapevtom iz tedna v teden prilagajata dogovorjeni redni termin srečanj njenim službenim obveznostim. Ker se terapevt ne more tako prilagajati njenemu urniku, Milena zaključi terapijo. Navsezadnje je mnenja, da si tudi z njegovimi povzetki ne more prav dosti pomagati.

Nato pogreša terapijo, kar ji je čudno.

Medtem Meta pelje očeta na morje in oče se odloči za upokojitev. Oba z Meto preneseta pogodbo o vodenju računov na drugo računovodsko podjetje. To je za Mileno hud udarec. Z Antonom se pogovarjata o ločitvi. Spet dobiva panične napade in se vrne na psihoterapijo k istemu terapevtu. Tokrat se dogovorita, da ne bosta več delala vsakokratnih zapiskov terapij. Terapevt ji pojasni, da je prva oseba, ki je zahtevala, da ji daje izvide vsakokrat. Pojasni ji, da je očitno imela potrebo po tem, da si zgradi občutek varnosti. Tokrat začneta, poleg krivic, ki se ji dogajajo v življenju, raziskovati tudi podobne krivice, ki so se ji dogajale v preteklosti. Milena je namreč odraščala v revni in številčni družini s petimi sorojenci. Življenjske razmere so bile zelo težke, vsi so trpeli lakoto, Milenin oče pa je zaradi lakote doma celo umrl. Ta življenjska dejstva se Mileni sicer zdijo popolnoma nerelevantna za njeno trenutno stanje, opazi pa, da je imela težave že z brati in sestrami, ko je kot najstarejša sestra prevzela vlogo njihove skrbnice in so se ji včasih upirali ter je niso želeli upoštevati. To prepozna, da se je ponavljalo tudi kasneje skozi njeno življenje – pri  delavcih, ki jih je odpustila, pri vzgoji Mete in zdaj še pri njenem možu Antonu. Ne razume, zakaj ji ljudje ne zaupajo, da jim želi le dobro. Spoznavati začne, da tudi sama veliki večini ljudi ne zaupa, saj so površni, neiznajdljivi in pogosto enostavno neumni. Ugotovi, da takšni ljudje resnično nimajo sposobnosti, da bi že ob prvem stiku uvideli njeno ekspertizo, uvid, natančnost, sposobnost in dobronamernost. To je nekaj, za kar neumni ljudje potrebujejo čas, da razumejo, tega časa pa ona nima, niti nima živcev za takšne odnose. Počasi pa doume, da je morda do ljudi preveč zahtevna in da maščevanje ne bo prineslo zadoščenja, saj bo tako ostala sama. Ugotavlja, da nima prijateljic, da se je ljudje izogibajo, da se je bojijo. Vse bolj se počuti osamljeno, tudi ko je v družbi.

Milena postaja vse bolj potrta in nemočna. Meseci izčrpavanja v delu, da bi lažje prenašala izgube, prazno poletje in grozeča prazna jesen in zima, terjajo svoj davek – pride depresija. Psihoterapevt jo prepriča, da obišče psihiatra in šele na drugem pregledu pri psihiatru sprejme zdravljenje z antidepresivi. Zdravil se boji, začne s četrtinko tablete zvečer, a že takoj vidi, da bolje spi. Po dveh mesecih jo psihiater prepriča, da vzame celo tableto. Počuti se že bolje. Za novo leto se dogovori za potovanje s prijateljicami iz šolskih dni. Ugotovi, da so tri od štirih ločene in zelo zadovoljne. Sama pa nima tega zadovoljstva. Pomaga ji, če skriva svoja čustva. Nekako prebrodi praznike. Novo leto ji prinese ločitev. Meta je do nje precej zadržana, saj ne ve, kako bi zvozila tole med očetom in materjo. Ne želi se vpletati. Očetu pa skuša pomagati, oče lepo okreva in ima dobre možnosti, da je bil rak odkrit pravočasno.

Čez leto dni je Anton upokojen, počuti se dobro in odloči se, da se bo preselil na morje. To si je od nekdaj želel, pa nikoli ni bilo ne časa, ne razumevanja. Zdaj meni, da bi bilo to najbolje. Meta in vnuki lahko pridejo k njemu na počitnice. Dobi dobro možnost, da za dvajset let najame hišo. Namesto najemnine jo bo obnovil.

Kaj se je zgodilo v naslednjih letih? Anton obnavlja hišo na morju in se druži z domačini. Včasih si očita, da ni že prej postavil meje in zahteval tudi kaj zase. Zdaj je odločen, da ne bo izgubil niti enega dneva več. Svojo bivšo ženo pogreša in hkrati ga je strah, ker imata pred seboj razdelitev premoženja. Vse papirje o firmi ima ona. Je v precepu, ker lahko izgubita veliko denarja s pravdanjem, hkrati pa ve, da če vse prepusti njej, bo ona z premoženjem izsiljevala njuno edinko Meto. Milena dela v svoji računovodski firmi in se za vikende udeležuje izletov, ki jih organizira za skupino ljudi, ki želijo v življenju kaj več. Je izvrstna organizatorka in vsi jo občudujejo. Še vedno je jezna na Antona in Meto. Tolaži se, da je maščevanje jed, ki se servira hladna in da lahko željo po maščevanju še malo odloži. Še vedno obiskuje psihoterapijo. Še vedno je zelo prizadeta, ko pomisli na preteklost, saj čuti da jo je življenje opeharilo. Ves trud, zavzetost in odrekanje … na koncu pa so jo vsi zapustili. To se je odražalo tudi v terapevtskem procesu. V vsem svojem trudu, odrekanju, prilagajanju, študiju, ki ga je Milena vložila v psihoterapijo, je bila do terapevta zelo kritična. Bolj, ko sta se spoznavala, za manj sposobnega ga je imela in vedno bolj se je trudila, da bi ga izboljšala ter s tem omogočila nadaljevanje terapije. Na eni terapiji, ko je bil terapevt povsem izčrpan, je dobila uvid, da jo na tej točki ljudje v življenju zapuščajo. S svojo dobro namero jih utrudi tako, da jo zapustijo. Prepričana je bila, da je le vprašanje časa, kdaj jo bo zapustil tudi terapevt. Ta ji je povedal in v vsem času psihoterapije tudi pokazal, da mu je mar zanjo ter da ji je mogoče stati ob strani tudi v trenutkih, ko ji je zelo težko. Prvič v življenju je dobila izkušnjo, da je lahko čutila svojo bolečino in se v njej ni počutila samo, neopaženo. O tem trenutku nista kasneje spregovorila nikoli več, niti se takšni trenutki v njenem življenju niso več ponovili.

Počasi se ji zdi način življenja, ki si ga je izbral bivši mož Anton, kar dobra rešitev. No, pravzaprav mu je zavistna in si reče, da bo ona že pokazala vsem, da zna sama še bolje poskrbeti zase. Iz te odločitve se tudi lepo dogovori z Antonom glede delitve premoženja. Dogovorita se, da družinsko hišo ponudi Meti, ki jo s kar precej težav tudi sprejme, vendar ona in njen mož zelo dobro pregledata pogodbo o predaji nepremičnine. Milena si izračuna pogoje za upokojitev in se odloči, da se bo upokojila. Proda firmo. Meta mami ne more zaupati. Dogovorjeno imata praznovanja rojstnih dni vnukov. Odnosi so previdni, bolj hladni kot topli.

Milena se preseli v drugo mesto, kupi si stanovanje in takoj postane predstavnica lastnikov v bloku ter se trdo pogaja s firmo, ki izvaja upravljanje. Organizacija potovanj za skupino, ki želi v življenju kaj več, se razmahne in Milena dobi pogodbeno delo pri ponudniku turističnih storitev. Prične kolesariti in organizira kolesarske izlete. Ima močno podporno skupino na družabnih omrežjih in prešteva všečke. Uživa v vlogi vplivnice. Še vedno obiskuje psihoterapijo in na eni od seans reče terapevtu: »Jaz imam tri življenja – do Antonovega raka, v času ločitve in sedaj, po upokojitvi. O prejšnjih dveh niti ne želim razmišljati, pomembno mi je tole tukaj sedaj. Hitro se lahko konča. Terapevt jo vpraša, kaj bi svetovala nekomu, kot je ona. Malo pomisli in nato izstreli: »Da sem lahko delala računovodstvo, sem morala v šolo in veliko sem se naučila sama. Potem mi je šlo. Glede družine pa vidim, da imamo vsi kar precej neugodnih okoliščin. Kakšno stvar se naučimo in kakšne ne. Tak človek, kot sem jaz, mora premisliti, ali bi imel družino. In če se odloči imeti družino, naj gre prej na psihoterapijo. Če bi tedaj vedela, kar vem sedaj, moja družina ne bi razpadla, ne bi izgubila stika z otrokom in vnukoma.« Ko jo terapevt vpraša, kako bi dosegla, da odnosi z bližnjimi ne bi razpadli, pove naslednje: »Nikoli ne bi smela pokazati svojega pravega jaza – ta je jezen, zavisten, bojazljiv, napet, rad kontrolira. Takšnega človeka tudi jaz ne bi marala.«

NazajNaprej