Za osebe z izkušnjo shizoidne osebnostne motnje je značilno pomanjkanje zanimanja za socialne odnose, odločajo se za samoten in zaščiten življenjski slog, so socialno zaprte, čustveno hladne. Želijo si hkrati bližine in samote. Ko stopijo v kontakt, se ga hitro ustrašijo in zbežijo v osamo, ta pa jih prav tako plaši. Zaradi notranjega konflikta delujejo navzven hladne, nerazumljene, zatečejo se v kognitivni del, ki jim predstavlja varen kraj. Težko se navežejo na druge, čeprav si to želijo. Življenje z osebo s to motnjo je posledično precej osamljeno. Tudi, če se odnos vzpostavi, je ta brez vsebine, brez čustev, ker je tega osebi s to motnjo kmalu preveč. Nadomešča pa jih racionalna in intelektualna komunikacija. Bližnji, ki potrebujejo toplino, živijo z velikim mankom. Pogosto se zgodi, da okolica osebe s shizoidno osebnostno motnjo ne razume, saj je njena domišljija precej močna in včasih nerazumljiva. Bližnji, ki lahko živijo brez velike potrebe po bližini, pa se lahko v odnosu s to osebo dobro znajdejo – delijo si predvsem nečustvene debate in določene aktivnosti.