Osebe z izkušnjo paranoidne osebnostne motnje zelo trpijo, saj jim vsa okolica predstavlja potencialno nevarnost, spremlja jih občutek, da se jim ves čas lahko kaj pripeti, lahko jih kdo ogrozi, jim škoduje. Poleg njih precej trpijo tudi vsi okoli njih, zlasti bližnji, saj se osebe s to motnjo odmikajo in ostajajo hladne (kar jih po njihovem prepričanju ohranja kolikor toliko varne). Med svoje bližnje vsiljujejo pesimizem, sumničavost, so precej trmaste v svojih prepričanjih, konstantno preverjajo, kontrolirajo in kritizirajo vse okoli sebe. Bližnji so pogosto utrujeni, jezni, naveličani, saj sami ne doživljajo sveta kot ogrožajočega.