33. Priporočila za svojce/bližnje osebe z izkušnjo osebnostne motnjeKdo so bližnji in kakšna je njihova vloga?
Med bližnje osebe uvrščamo ožje in širše družinske člane, prijatelje, znance, sosede, sodelavce itd. Vidik bližnjih osebe z osebnostno motnjo je pogosto prezrt, se pa v literaturi pojavlja vedno več raziskav na to temo, in sicer, kako se počutijo, kaj doživljajo, kako se odzivajo, kaj potrebujejo v odnosu z osebo, ki živi z izkušnjo osebnostne motnje. Pomembno je poudariti, da imajo bližnji v nefunkcionalnih, nerazumljenih odnosih možnost rešitve s prvim korakom dela na sebi. Ne želimo se usmerjati v to, kako »popraviti« osebo z osebnostno motnjo, ampak v to, kaj v danem odnosu, situaciji lahko bližnji storijo zase. To vsekakor funkcionalno vpliva na odnos z osebo z osebnostno motnjo. Gre pa vsekakor za proces. Rešitve in spremembe ne nastanejo čez noč. Glavno sporočilo bližnjim na vprašanje, kaj lahko storijo v odnosu z osebo z osebnostno motnjo, je torej – zase lahko storite zelo veliko!
Praktična priporočila
Izobraževanje, psihoedukacija
Ključno je, da se kot bližnji osebe z osebnostno motnjo poučite o tej motnji. Izobrazite se lahko preko preverjene, strokovne literature (knjige, revije, članki ipd.), strokovnih in polstrokovnih predavanj s strani strokovnjakov s tega področja, psihoedukativnih delavnic (npr. Omra delavnice), strokovnih izobraževalnih radijskih in televizijskih oddaj ipd. Brez poznavanja ni prepoznavanja in s tem ukrepanja oz. spoprijemanja.
Radovednost
Ključno je spodbujanje lastne radovednosti, zato raziskujte, kajti to pripelje tudi do možnih rešitev težavnih odnosov. Raziskujte ustrezno literaturo, raziskujte na dogodkih na temo osebnostnih motenj, sprašujte tiste s podobnimi izkušnjami in strokovnjake … Vse to vas pripelje do želenih informacij in novih spoznanj.
Razumeti, da ne gre razumeti
Ključno je uvideti in se sprijazniti, da nikoli ne boste zares razumeli sveta, v katerem živi vaš bližnji z izkušnjo osebnostne motnje. Nikoli ne boste »videli skozi njegova očala« ali »hodili v njegovih čevljih«. Je pa priporočljivo postopno spoznavati njegov svet, se nekaj novega naučiti iz njegovega funkcioniranja. Razumevanje, poznavanje pa ne pomeni dopuščanja vsakega načina funkcioniranja.
Pravilo: Pričakujte intenzivne, zapletene medosebne odnose!
Zapleteni medosebni odnosi so pravilo, ne izjema. Namreč, svet in pravila oseb z izkušnjo osebnostne motnje so drugačni, kot jih poznajo in živijo ljudje brez te izkušnje. Misli, čustva, vedenje, odzivi oseb z osebnostno motnjo so drugačni, kot jih imajo osebe, ki ne živijo s to motnjo. Pravzaprav so lahko popolnoma nasprotni, kar pogosto pri bližnjih privede do zmedenosti, občutka nemoči, dvoma vase ipd. Ključno je torej spoznanje, da se misli, čustva, vedenje, odzivi osebe z osebnostno motnjo razlikujejo od pričakovanih.
Upoštevanje življenjske pozicije »jaz sem v redu, ti si v redu«
Izhajamo iz prepričanja, da je vsak človek, ki se rodi, v redu. To pomeni, da je v osnovi dober, vreden spoštovanja, na svoj način dragocen.
Oz. izhajamo iz osnovne pozicije »jaz sem v redu, ti si v redu, svet je v redu«. Kasnejše življenjske izkušnje na nas vplivajo na različne načine. Tako lahko začnemo spreminjati pogled nase, na druge, na svet.
Kot bližnjemu osebe z izkušnjo osebnostne motnje, se nam torej pojavi težava, kako na to osebo gledati, kot da je v redu. Zavedati se je treba, da je moteče njeno vedenje, funkcioniranje, ne ona sama. Zato se izogibajmo kritiki nje same, saj to ne prinese nič dobrega, prav tako pa jo s tem prizadenemo. Iz pozicije »jaz sem v redu, ti si v redu«, pogosto (nezavedno) izstopimo oz. je sploh ne (pre)poznamo pri sebi in pri drugem. V življenju se učimo to pozicijo prepoznavati in pogosteje prakticirati. Zavedajmo se, da smo vsi ljudje vredni spoštovanja, vendar pa ni treba z vsemi ohranjati stikov in se zapletati v težavne odnose.
Postavljanje meja sebi
Postavljanje meja osebi z izkušnjo osebnostne motnje ne prinaša koristi, marveč okoliščine in odnose navadno še poslabša. Meje lahko postavljate zgolj sebi! Seveda bo sprva situacija hujša, saj oseba z osebnostno motnjo spreminjanje vaših pravil ne bo enostavno sprejela. Pri tem je izredno pomembna doslednost. Kaj to pomeni? Ko na katerikoli način postavimo mejo sebi, je treba pri tem vztrajati. V kolikor popustimo, smo spet na začetku in vedno težje bomo poskrbeli zase v določenem konfliktnem odnosu.
Najprej pa se je seveda treba vprašati: »Kje so moje meje?« Gre za naslednja vprašanja: Kaj mi je še v redu in kaj ne? Česa ne prenesem? Kaj je zame popolnoma nedopustno? Kolikokrat si nekaj želim? Kaj mi škoduje? Kdo sem in kaj hočem? Kaj nisem in česa nočem? Na ta vprašanja si iskreno odgovorimo. Na podlagi teh odgovorov bomo lahko tudi v ustrezni smeri ukrepali.
Asertivno soočanje
Asertivnost pojmujemo kot vzorec vedenj, ki lahko prepreči konflikte v komunikaciji in pripadajoča negativna čustva. Je sposobnost odkritega izražanja lastnega mnenja, prepričanj, pravic, potreb ali čustev, pri čimer hkrati upoštevamo našega sogovornika. Asertivno se soočiti z osebo z izkušnjo osebnostne motnje pomeni poskrbeti zase ter pri tem ohraniti dostojanstvo, telesno in duševno dobro počutje te osebe. Z asertivnostjo opozorimo nase, uporabimo jaz stavke, kaj jaz čutim, doživljam, česa ne želim, pri tem pa drugega ne postavljamo v neprijeten položaj.
Samozavestna in nenasilna komunikacija
Bližnji osebe z izkušnjo osebnostne motnje s svojimi ustreznimi odzivi sodeluje pri vplivu na svoje počutje, počutje osebe z osebnostno motnjo in na njun medosebni odnos.
Komunikacija odraža odnos in vsebino sobivanja med ljudmi. Pri komunikaciji z osebo z osebnostno motnjo ohranjajte spoštljivost, iskreno in asertivno povejte, kar mislite in čutite. Lahko spremenite svoje odločitve zase in ne za drugo osebo. Izogibajte se in poskušajte preprečiti poškodbe v odnosu, kolikor je le v vaši moči. Tudi ta, ki ne živi z izkušnjo osebnostne motnje, lahko odpove v spoštljivosti, ključno pa je, da se tega zave in se trudi priti nazaj v spoštljiv odnos. Kolikor pač zmore, saj smo vsi smo samo ljudje, ki delamo tudi napake in postanemo utrujeni.
Izogibanje »štirim jezdecem apokalipse«
Štirje jezdeci apokalipse, o katerih je pisal Gottman (1994), uničijo še tako dober odnos. Zelo pogosto se pojavljajo ravno v medosebnem odnosu z osebo z izkušnjo osebnostne motnje. Kot bližnji jih torej moramo še toliko bolj nasloviti, se jih naučiti prepoznavati in zamenjati s konstruktivnimi pristopi, odzivi. Kateri so ti jezdeci?
V odnosih (zlasti v odnosu z osebo z osebnostno motnjo) se teh jezdecev skušajte izogibati. Nadomestite jih z objektivnimi ugotovitvami dejstev, osredotočajte se nase (verodostojno in iskreno), povejte, kako se počutite (uporaba jaz stavkov), iščite ugodnejše rešitve. Včasih se je bolje malo umakniti. Umik pa ne gre enačiti s pobegom. Umaknemo se, da se zaščitimo, medtem ko s pobegom bežimo pred soočanjem s situacijo.
Opustite misel, da lahko spremenite bližnjega z izkušnjo osebnostne motnje!
Bližnji osebe z osebnostno motnjo lahko spremeni zgolj sebe, svoje vedenje, razmišljanje, nekonstruktivne oblike čustvovanja in mišljenja lahko zamenja z bolj konstruktivnimi. Nikakor pa nima moči, da bi spreminjal osebo z osebnostno motnjo! Lahko pa je s svojim načinom funkcioniranja dober model, ki posredno vpliva nanjo. Morda vas bližnja oseba z osebnostno motnjo potem tudi sama prosi za pomoč – tu pa prijazno pristopite. Ne pozabite, da ji lahko pomagate le toliko, kolikor je sama pripravljena sprejeti pomoč.
Začasen odmik kot konstruktivno soočanje
(Začasna) ločitev oz. odmik in ponovno vzpostavljanje stika (na drugačen način) deluje v praksi kot izredno funkcionalen pristop. Ta alternativni način, ki pripelje do prijetnega počutje obeh oz. vseh vključenih v odnosu, odkrivajte in raziskujte sproti. Odmika oz. umika ne enačimo s pobegom. Pri umiku bližnji zaščiti sebe (postavi meje sebi) in to je konstruktiven način soočanja z neprijetno situacijo, medtem ko je pobeg nekonstruktiven, ker bežimo stran od problema ali se delamo da ga ni.
Mirni odgovori na burne odzive
Ključno je, da se bližnji naučijo z mirnimi odgovori odzivati na burne odzive. To ni lahek izziv. Je pa način, kako bližnji poskrbijo za svoj del komunikacije, ko se uspejo prvi ustaviti in reagirati zrelo (mirno), kljub navadno močnemu čustvenemu in miselnemu odzivu znotraj sebe. Na svoje misli in čustva ne moremo vplivati, zgodijo se spontano. Lahko pa vplivamo na svoje vedenje. Poskus pogosto ne uspe vedno. Toda vsi se učimo. Kot omenjeno, ne moremo spremeniti osebe z osebnostno motnjo, lahko pa spremenimo sebe.
Postavljanje »varovalk«
Tako kot mirnih odzivov, se bližnji lahko naučijo postavljati ustrezne varovalke v odnosu z osebo z osebnostno motnjo. Govorimo o tem, kaj lahko bližnji storijo takrat, ko se oseba z osebnostno motnjo počuti slabo. O varovalkah je dobro spregovoriti in jih določiti v času »mirnih časov«, ko je vse v redu. Kajti v času težkih obdobij, ko sta obe strani v afektu, se težko spomnimo, kaj bi takrat lahko pomagalo. Varovalna dejanja torej določimo prej in jih poskušamo uporabiti v burnih situacijah.
Prepoznavanje sprožilcev slabega razpoloženja
Bližnji naj se nauči tudi prepoznavati sprožilce slabega razpoloženja pri osebi z osebnostno motnjo. To pomeni, da pri njej opazi določene telesne gibe, obrazno mimiko, ton glasu, pogled, besede itd., ki navadno pripeljejo do njenih izbruhov, pobegov in drugih neprijetnih dejanj. Ko se jih enkrat naučimo prepoznavati, jih lahko prvi prepoznamo in s tem »rešimo« možno krizno situacijo v odnosu na način, da situacijo poskušamo spremeniti v takšno, ki jih pomaga opustiti.
Soočanje z nalezljivostjo stigme
Tudi bližnji, ki sami nimajo težav v duševnem zdravju, so lahko podvrženi družbenemu razvrednotenju, ker živijo, delajo ali imajo druge povezave s človekom ali skupino ljudi, ki se s tovrstnimi težavami soočajo. V takih primerih se zdi, kot da je stigma nalezljiva, kužna, ljudje pa se vedejo, kot da so z njo okuženi. O taki stigmi najpogosteje poročajo tesni sorodniki človeka, ki ima težave v duševnem zdravju. Področje osebnostnih motenj je v tem primeru še posebej pereče, saj so osebe, ki živijo z osebnostno motnjo pogosto in njihovi svojci v družbi zelo nerazumljene, celo zatirane. Njihovi bližnji morajo tako še bolj paziti, da se ne soočijo s samostigmo.
Bližnji, poiščite strokovno pomoč zase!
Bližnji osebe z osebnostno motnjo lahko naredite največ, če poiščete pomoč zase! Kot najbolj učinkovita se je izkazala psihoterapija. Zlasti ob težjih primerih in življenjskih izkušnjah, se obvezno obrnite po podporo. O težjih primerih govorimo, kadar se dogajajo hujše manipulacije, zlorabe, kjer imate občutek, da z asertivnim pogovorom in z vsemi ostalimi priporočili ne morete vplivati, da bi se počutili dobro v odnosu (tako je npr. v odnosu z visoko funkcionalno osebo z izkušnjo osebnostne motnje …). Vključite se torej v terapevtske oz. podporne skupine za svojce oz. bližnje, ki so odličen način, da se bližnji razbremenijo, da uvidijo, da niso edini, ki so se znašli v takšnih težavah in trpijo, in da od drugih članov v skupini dobijo kak nasvet, uvid zase, za svojo situacijo. V primeru burnih, škodljivih odnosov, psiholoških iger se umaknite, izstopite iz njih. Skrb zase je prvi korak, potem pa pride vse ostalo.
Kje poiskati pomoč? O tem si lahko preberete tukaj: https://www.omra.si/pomoc/kaj-pricakovati-od-posameznih-oblik-pomoci/
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
