Psihoterapija se lahko izvaja v različnih oblikah. Obravnave delimo:
Globinska psihoterapija je usmerjena v doseganje trajnih odnosnih, vedenjskih, čustvenih in miselnih sprememb. Podporna psihoterapija pa je usmerjena v soočanje z aktualnimi življenjskimi situacijami, brez doseganja trajnih sprememb.
Dolgotrajna psihoterapija se meri v letih obravnave, kratkotrajna pa v mesecih oz. omejenem številu srečanj. V raziskavah je ločnica med kratkotrajnimi in dolgotrajnimi terapijami pogosto postavljena na manj oz. več kot pol leta.
Dolgotrajna psihoterapija prinaša počasnejši napredek in trajnejše spremembe, medtem ko kratkotrajna psihoterapija omogoča hitrejši napredek in manj obstojne spremembe.
Individualno psihoterapijo izvajata terapevt in en klient, partnersko terapevt in partnerja, družinsko terapevt in družinski člani vsaj dveh generacij, skupinsko psihoterapijo pa lahko izvaja en sam terapevt ali terapevtski par (dva terapevta) ter skupina klientov. Znotraj skupinske psihoterapije obstajajo različne velikosti skupin – majhne, srednje in velike skupine.
Vse naštete razlike med oblikami psihoterapevtskih obravnav pomembno vplivajo na potek psihoterapevtskega procesa. Tako kot sta operacijski sobi porodnišnice in kardiologije različno opremljeni in omogočata različne posege, nudijo tudi različne oblike psihoterapije različne možnosti dela in doseganja sprememb. V nekaterih primerih je smiselna vzporedna vključenost v več oblik psihoterapije hkrati. Npr. v skupinski terapiji lahko hitreje pridemo v stik z več osebnimi temami, medtem ko v individualni terapiji čutimo več varnosti za njihovo predelavo. Pogosto se kombinira tudi partnersko in družinsko obliko psihoterapije, torej srečanja partnerjev samih in srečanja partnerjev skupaj z otrokom ali ostarelim staršem.