28. Klinično-psihološka in psihiatrična obravnava osebnostnih in pridruženih motenjDa bomo razumeli proces diagnostike, najprej pojasnimo razliko med kliničnim psihologom in psihiatrom. Večina pacientov oz. klientov se bo v času doživljanja stiske najprej srečala s splošnim zdravnikom, ki jih bo morda napotil k psihiatru. Psihiater jih bo potem lahko napotil še h kliničnemu psihologu, ki na drugačen način sodeluje pri diagnostiki in obravnavi. Ena ključnih razlik med psihiatrom in kliničnim psihologom je, da je psihiater po svoji izobrazbi zdravnik, ki lahko npr. predpiše antidepresive, postavlja končne psihiatrične diagnoze. Klinični psiholog pa po izobrazbi ni zdravnik, temveč psiholog, ki je zaključil specializacijo iz klinične psihologije, tako da ne predpisuje zdravil, temveč uporablja različna psihodiagnostična sredstva in izvaja svetovanje ter psihoterapijo (kjer to sistem omogoča, saj je v naši državi trenutno zelo malo specialistov klinične psihologije). Psiholog in psihiater lahko pacientu tudi predlagata, da bi bilo dobro, da si poišče psihoterapevtsko pomoč, če je sama ne moreta izvajati. Težava so predvsem dolge čakalne vrste v javnozdravstvenem sistemu in visoke postavke terapevtskih ur pri privatnikih. Psihoterapevti pa niso samo psihologi ali psihiatri, temveč so pogosto po osnovni izobrazbi kaj povsem drugega in so se dodatno ustrezno izšolali. Več si lahko preberete tukaj: https://www.omra.si/pomoc/kaj-pricakovati-od-posameznih-oblik-pomoci/
Najpogosteje pridejo ljudje k psihiatru zaradi stresa, ki jih je povsem ohromil, depresije, anksioznih motenj, težav zaradi pretirane rabe alkohola. Psihiater se najprej posveti tej problematiki. Pozoren pa je tudi na osebnost obravnavane osebe. Pogosto je namreč prej naštetim motnjam pridružena osebnostna motnja oz. obratno – osebnostna motnja s svojimi posledicami je pogost dejavnik tveganja za prej naštete motnje.
Psihiater osnovne informacije pridobi predvsem z uporabo kliničnega intervjuja, študija zdravstvene dokumentacije, preiskav in pogovorom s svojci ali drugimi osebami, ki osebo dobro poznajo. Poleg pogovora s pacientom, lahko že samo z opazovanjem pacienta pridobi ogromno informacij, ki lahko nakazujejo na določeno diagnozo. Poleg vsebine povedanega zato upošteva tudi pacientov izgled, način in hitrost govora, očesni stik, vedenje, držo, obrazno mimiko in čustvene odzive (intenziteta in primernost čustev, nadzor nad čustvi). Psihiater na osnovi intervjujev in lastnih opažanj postavi določeno diagnozo, ki jo lahko dodatno preveri ali podrobneje opredeli s pomočjo kliničnega psihologa. Poleg tega lahko pošlje osebo na različne preiskave – slikanje glave in v laboratorij. Za diagnozo katerekoli duševne motnje je treba izključiti telesne težave.
Psihiater pogosto ob sumu na osebnostno motnjo osebo pošlje na klinično-psihološki pregled. Ta lahko v precejšnji meri opredeli predvsem izraženost osebnostnih značilnosti. Za diagnozo osebnostne motnje pa je treba imeti tudi oceno vpliva teh lastnosti na življenje posameznika. Če so lastnosti izražene bolj kot v splošni populaciji in zaradi tega človek nima posebnih težav, gre samo za osebnostni slog. Če pa so težave posledica teh pretirano izraženih lastnosti, pa govorimo o osebnostni motnji.
Diagnozo osebnostne motnje je včasih težko postaviti, saj ni vedno na voljo dovolj informacij. Oseba z osebnostno motnjo sebe lahko vidi v povsem drugačni luči kot njena okolica in zato so včasih podatki, ki jih psihiater pridobi od osebe z osebnostno motnjo, pomanjkljivi. Včasih oseba z osebnostno motnjo zavestno noče povedati vsega o sebi in tudi ne želi, da svojci podajo svoja opažanja. Včasih pa oseba z osebnostno motnjo želi, da svoje povedo tudi svojci.
Včasih se zgodi, da k psihiatru prideta partnerja, ki drug drugega obtožujeta, da ima drugi osebnostno motnjo. Diagnoza osebnostne motnje je resna zadeva in se nikoli ne sme uporabljati v besednih dvobojih oz. obračunavanjih. Uporaba izrazov iz področja duševnega zdravja kot zmerljivk je nasilno vedenje in kot tako nesprejemljivo. Včasih osebe z osebnostno motnjo gojijo želje, da jim bo strokovnjak dal prav in prepričal svojca v njihov prav.
Oseba je lahko napotena na pregled k specialistu klinične psihologije s strani izbranega splošnega zdravnika ali s strani specialista psihiatra. Psiholog bo običajno tudi sam izvedel intervju, tako da se lahko že tu preveri skladnost podatkov, potem pa bo uporabil še različne psihološke teste, s katerimi lahko pridobimo kopico dodatnih informacij in olajšamo kompleksen proces psihodiagnostike. Ljudje lahko dobijo različne diagnoze osebnostne motnje, kar še dodatno podkrepi potrebo po natančni diagnostiki s strani različnih strokovnjakov. Osebnostnim motnjam so največkrat pridružene s stresom povezane motnje, motnje razpoloženja, zloraba psihoaktivnih snovi, zasvojenost, samomorilno vedenje. Ljudje pogosto ne želijo prihajati na preglede in psihološke teste, ker jih je strah, kaj vse se lahko odkrije. Namen dolgega in poglobljenega psihodiagnostičnega pregleda je čim bolj natančno opredeliti težave, da lahko potem čim bolje ukrepamo.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
