28.1 Psihološki testiVsi psihološki testi, ki se uporabljajo pri diagnostiki, so skrbno preverjeni in preizkušeni na izredno velikem številu udeležencev. Psihologi in psihiatri lahko že samo z opazovanjem pridobijo precej informacij o osebi, težko pa na takšen način dobijo vpogled v posameznikovo notranje psihološko doživljanje (kako oseba nekaj subjektivno doživlja). Takšne informacije lahko pridobimo s psihološkimi testi, kjer oseba sama oceni svoje psihološko doživljanje. Določen rezultat je lahko povsem pričakovan za 35-letnega moškega, a precej neobičajen za 14-letno dekle, zato uporabljamo norme. Na koncu želimo s čim manjšim številom vprašanj pridobiti čim boljšo predstavo o posamezniku oz. o določeni značilnosti.
Med najpomembnejše psihološke teste uvrščamo osebnostne teste. Že v antiki so osebnostne značilnosti želeli pojasnjevati s Hipokrat-Galenovo tipologijo, v tak način razvrščanja bi lahko uvrstili tudi horoskop. Na koncu smo prišli do spoznanja, da ne gre za to, da značilnost imaš ali pa je nimaš, temveč je pomembno, kako zelo je izražena. Z osebnostnimi testi lahko preverjamo izraženost različnih osebnostnih značilnosti, kot je npr. introvertiranost. Pomembno je, da testi niso kategorični, kar pomeni, da ne podajo rezultata, da si introverten ali ekstraverten, temveč za vsako značilnost povejo, kako zelo je pri nekem posamezniku izražena. Nobena oseba ni samo introvertirana ali ekstravertirana. Vsi imamo edinstveno mešanico osebnostnih značilnosti, ki so izražene v različni meri. Z osebnostnimi testi lahko preverimo osebnostne značilnosti, ki so povezane z določeno osebnostno motnjo. Če npr. sumimo, da gre za mejno osebnostno motnjo, bomo npr. uporabili teste, ki podajo oceno čustvene stabilnosti (nihanje čustvovanja), impulzivnega vedenja, kakovosti medosebnih odnosov in samopodobe. Obstajajo testi, ki podajo celostno oceno neke motnje, npr. test, ki poda oceno, ali gre res za mejno osebnostno motnjo, ter kopica testov, s katerimi preverimo določeno osebnostno značilnost, ki lahko povečuje ali zmanjšuje verjetnost, da gre za določeno motnjo. Diagnoze nikoli ne moremo postaviti samo na osnovi rezultatov enega testa, treba je združiti vse vire informacij! Osebnostne značilnosti, ki jih pogosto merimo, so: introvertiranost/ekstravertiranost; sprejemljivost/antagonizem; čustvena stabilnost/nevroticizem; vestnost/pomanjkanje osredotočenosti; odprtost/zaprtost za nove izkušnje; doživljanje pozitivnih/negativnih čustev; antisocialno vedenje; prepričanja, ki niso skladna z realnostjo (npr. preganjalne blodnje); zaznavanje telesnih simptomov in obolenj; cinizem; neobičajne oz. negativne izkušnje; dominantnost; drznost; občutljivost; upoštevanje pravil; napetost; zanašanje nase; zadržanost; perfekcionizem; hostilnost; asertivnost; radovednost; skromnost; organiziranost; altruizem, živahnost; iskanje doživetij; ranljivost na stres; toplina, prijaznost; agresivnost; depresivnost (kot lastnost) itd.
Pri tradicionalnih psiholoških testih je običajno podana trditev, kjer posameznik oceni, do kakšne mere se z njo strinja, ali pa je podano vprašanje z majhnim številom možnih odgovorov. To pomeni, da so odgovori zelo omejeni in podani vnaprej. Projekcijski testi, kot je npr. Rorschachov, dopuščajo bistveno več svobode, saj psiholog npr. pokaže pacientu sliko in ga vpraša, kaj na njej vidi. Obstaja cel kup psiholoških značilnosti, izkušenj, travm itd., ki naj bi bile potlačene v nezavedni del posameznikove duševnosti, tako da se jih ne zaveda, kljub temu pa nanj vplivajo. To lahko ponazorimo z ledeno goro, kjer se npr. zavedamo le tistih 20 odstotkov, ki gledajo iz vode, veliko več pa se skriva v globinah. Projekcijski testi naj bi pomagali izzvati te potlačene vsebine. Travmatične izkušnje v otroštvu lahko povečajo verjetnost za pojav depresije ali osebnostne motnje, pa se jih morda posameznik sploh ne spominja, se pa na različne načine izražajo, kar naj bi pokazali projekcijski testi.
Najpogostejši odgovori na vprašanje, kaj vidite s te packe, so netopir, metulj in vešča. Toda interpretacija teh odgovorov (in odgovorov v primeru drugih slik) je izredno kompleksen proces, ki ga predstavljamo v nadaljevanju.
Psiholog si pri interpretaciji pomaga z zelo obsežnimi knjigami, kjer je za vsako sliko navedena pogostost določenega odgovora, pri čemer se pri vsaki upošteva še posameznikov spol, starost in druge značilnosti. Nekateri odgovori so pogostejši pri osebah z določenimi psihološkimi težavami, kar pomeni, da lahko odgovor nakazuje na prisotnost teh težav in nam tako pomaga pri diagnostiki. Ne upošteva se samo tega, kaj oseba vidi na sliki, temveč tudi, koliko časa je potrebovala za odgovor, v katero smer je obrnila sliko (lahko jo obrne tudi na glavo), ali je na sliki videla eno stvar ali več motivov, na kateri del slike se je osredotočila oz. ali jo je upoštevala kot celoto. Psiholog na podlagi odgovora zastavi še številna podvprašanja. Interpretacija je torej kompleksna, zato jo lahko izvajajo samo psihologi, ki so opravili še dodatna izobraževanja. Poleg tega pri diagnosticiranju ne moremo uporabiti samo tega testa.
Poznamo še številne druge projekcijske teste, kjer lahko udeleženci povsem prosto odgovarjajo. Pri testu nedokončanih stavkov naj bi tako recimo odkrili posameznikove glavne frustracije, ko psiholog reče npr. »na živce mi gre, ko…«, posameznik pa to dokonča z npr. »me na službenih sestankih ne upoštevajo« in potem se razvije nadaljnja debata. Psihologi se ukvarjajo tudi z analizo risb, ki se uporablja predvsem pri otrocih in mladostnikih. To je zelo uporabno pri otrocih, ki morda še ne znajo brati ali pisati in tako lažje narišejo nekaj, kar nakazuje na njihove psihološke težave ali travmatične izkušnje. Najpogosteje se analizira risbo osebe, družine ali drevesa. Pri drevesu se npr. upošteva kakšna je krošnja, korenine, deblo itd. Pri risbi družine je zelo pomembna velikost posameznih članov, otrok npr. očeta nariše kot velikega in grozečega, sebe pa kot bistveno manjšega. Pri analizi risbe lahko upoštevamo likovni aspekt, ki nakazuje predvsem na otrokovo razvojno stopnjo in dojemanje sveta, ali pa vsebinski vidik.
Proste asociacije – ta test lahko poteka tako, da psiholog pove prvo besedo, kar je potem iztočnica za pacienta, lahko pa besede govorita izmenično. Pričakuje se, da bo pacient misli avtomatično preusmeril na vsebine oz. področje, ki ga spravljajo v stisko.
Če je bil psihiater pred testiranjem morda v dilemi med dvema diagnozama, mu lahko rezultati psihološkega testa ali več njih pri tem pomagajo. Prav tako mu lahko pomagajo bolj natančno oceniti intenzivnost specifičnih težav v duševnem zdravju., npr. katere značilnosti mejne osebnostne motnje so najbolj izražene, na kaj bi se bilo treba najbolj osredotočiti.
Na osnovi rezultatov testa psiholog napiše izvid in ga posreduje napotnemu zdravniku. Test lahko pomaga potrditi ali ovreči določeno diagnozo. Zdravnik lahko primerja skladnost svoje diagnoze, rezultatov psihološkega testa in psihoterapevtovih ugotovitev. O nadaljnji obravnavi oz. zdravljenju, terapiji se nikoli ne odločamo le na osnovi rezultatov enega testa! Ob sprejemanju odločitev glede zdravljenja uporabimo vse dostopne vire informacij (pogovor, intervju, testi, opazovanje klienta, poročanja svojcev itd.).
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
