27. Osebnostne motnje v družinskem kontekstu
K razvoju in vzdrževanju izkušnje osebnostne motnje družinskega člana lahko doprinesejo tudi vzajemna sporočila, ki jih izmenjujejo člani družine oz. »družinskega sistema«.
Družinski sistem je namreč več kot le seštevek posameznih družinskih članov. Podobno kot družbeni kontekst, tudi družinski vsebuje različne strukture, ki se ustvarjajo med družinskimi člani in v pomembni meri določajo njihovo doživljanje, mišljenje, vedenje in interakcije. Te strukture so družinske vloge, kultura, hierarhija, pravila, vrednote …
Vsi odnosi med člani v družinskem sistemu so recipročni, vzajemni, se sooblikujejo. To pomeni, da delovanje vsakega posameznega člana družinskega sistema vpliva na delovanje vseh ostalih članov in vsi ostali člani vplivajo na delovanje posameznega člana družinskega sistema. Tako se znotraj družinskih odnosov vzpostavijo prej omenjene strukture, »zapišejo« se v delovanje družinskega sistema, ta vzpostavljena celota pa vpliva na posamezne družinske člane tudi izven družinskega okolja.
Sprememba delovanja posameznega družinskega člana zahteva spremembo delovanja celotnega družinskega sistema, torej tudi vseh ostalih družinskih članov. Zato je znotraj družinskega sistema težje doseči spremembo posameznega člana, kot izven njega. V primeru osebnostne motnje v družini to pomeni, da mora vsak družinski član pri sebi in v odnosih z drugimi družinskimi člani raziskati, kako prispeva k vzdrževanju osebnostne motnje v družini. Sprememba večine družinskih članov pa lahko pomembno podpre, pospeši ali pa celo sploh omogoči spremembo posameznega člana družine.
Veliko se govori in obravnava slabosti, ki jih družinski član z izkušnjo osebnostne motnje prinese v družino. Zgornje razumevanje pa nam omogoči zastavitev pomembnega vprašanja: kakšne ima njegova osebnostna motnja za družino koristi, da jo družinski sistem ohranja in vzdržuje? Oz. kakšno spremembo lahko naredijo ostali družinski člani, da pri rehabilitaciji izkušnje osebnostne motnje podprejo svojega družinskega člana?
Pri raziskovanju tovrstnih tem in odnosov pa se je pomembno zavedati, da popolni starši in popolne družine ne obstajajo. Pri tem uporabljamo koncept »dovolj dobrih staršev«. Normalno in v določeni meri celo zdravo je delati napake pri vzgoji in v odnosih. Pomembno pa je, kako s svojimi napakami kasneje ravnamo. Če smo jih zmožni in pripravljeni prepoznati in priznati, prevzeti zanje odgovornost, nam takšne situacije predstavljajo priložnost za poglobitev in krepitev odnosa. Če pa jih ne prepoznavamo oz. ne priznavamo, pa prispevajo k razkrajanju odnosa in razvoju osebnostnih ran.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
