27.1 Družinske struktureNekateri raziskovalci za najbolj splošni »družinski strukturi« označujejo intimnost in medgeneracijske odnose, ki ju lahko obravnavamo tudi kot eno strukturo intimnega medgeneracijskega odnosa. Tej strukturi se ne more izogniti noben posameznik. Na svet smo rojeni v medgeneracijski odnos. Ne glede na odraščanje v biološki ali socialni družini, je ta odnos potreben za naše preživetje, in ne glede na to, ali se kasneje odločimo za svoje otroke ali ne, ostajamo v tem odnosu oz. ga »nosimo s seboj« do konca svojega življenja. V intimnosti medgeneracijskega družinskega odnosa si namreč postavimo temelje, na katerih si kasneje zgradimo celotno življenje. Ta proces grajenja temeljev lahko razumemo tudi kot učenje ravnanja s štirimi življenjskimi danostmi. To so teme strahu pred smrtjo, ravnanja s samoto, iskanja smisla in svobode, da oblikujemo svoje življenje.
Po pomoč prihajajo ljudje na različnih delih svojih življenjskih potekov, vedno pa pridejo vpeti v svoj družinski sistem in odražajo njegove lastnosti – vsak posameznik odraža svoj del družinske dinamike. Z ozaveščanjem te oz. z ustvarjanjem razvidnosti družinske dinamike se lahko posamezni člani družine od nje distancirajo in začnejo razvijati bolj zaželene dinamike. Distancirajo se lahko torej od družinske dinamike, ki so jo posamezni člani družinskega sistema soustvarjali na podlagi svojih preteklih odnosnih izkušenj. Te se kažejo v:
- prej opisanih komunikacijskih vzorcih;
- posameznih elementih sistema, kot so meje, podsistemi odločanja, hierarhija;
- sposobnosti za ljubezen, sposobnosti za pogajanje in sposobnosti za konflikt;
- koaliciji staršev, ohranjevanju generacijskih razlik in sprejemanju lastne spolne vloge;
- družinskih vlogah, pravilih idr.
V nadaljevanju na kratko povzamemo nekatere od teh konceptov.
Izredno pomembna funkcija družine je v tem, da posamezniku omogoči odkrivanje njegovih meja, identifikacijo znotraj teh meja in razmejitev od drugih podsistemov. Otrok mora postopoma vedno bolje razlikovati notranjost od zunanjosti, sebe od drugih, izkusiti, da so njegovi občutki znotraj meja. Svoje meje lahko vzpostavi in spozna le, če so jasne tudi meje starševskega podsistema. Pri tem pa igra odločilno vlogo podsistem odločanja, ki zagotavlja integriteto sistema in nenehno diferenciacijo sistema od okolja in navznoter – v vzpostavljanju in uravnavanju meja med podsistemi. Otrok se mora spoprijeti z neko trdno hierarhijo, saj mu meje takšne družinske ureditve omogočajo, da jih preizkuša z vso svojo energijo. Samo če so te meje trdne, lahko tvega in jih poskuša prestaviti Kljub trdni hierarhičnosti pa je možno vzpostaviti demokratično strukturo moči, kjer se meje vedno znova jasno postavljajo. Pri tem je pomembno, da jih postavljajo vsi v družini in da so spremenljive. Meje ne smejo biti le povzete kot norme in vrednote družbe, kot nekaj, kar je in mora biti, temveč nastajajo zavestno znotraj skupine. Jasnost v demokratični družini je dogovorjena jasnost.
V družinski dinamiki najdemo tudi sposobnosti za ljubezen in pogajanje. Gre za dve primarni sposobnosti, ki ju družina potrebuje in ju otrok mora razviti v družini. Pogajanja so možna v družini z razvito strukturo, ki omogoča, da dovolj dobro upošteva neskončne raznolikosti individualnih razlik v družinskem sistemu. S tem namreč družina omogoča srečanje, soočenje in prevzemanje odgovornosti za soočenje. Funkcionalno razvita struktura pa je pomembno odvisna od družinske sposobnosti za ljubezen – to sposobnost sestavlja pripisovanje pomena sebi in drugim ter intimnosti.
Mnoge družine, kjer se imajo člani radi in želijo reševati svoje probleme s pogajanjem, tega ne znajo. To je posledica pomanjkljivo razvitih sposobnosti za ljubezen in sposobnosti za pogajanje. Funkcionalne družine znajo jasno razlikovati med problemi, ki so povezani z ljubeznijo in intimnostjo – problemi, ki ne morejo biti predmet pogajanja – in problemi moči v družini – problemi, ki so predmet pogajanja. O problemih moči se funkcionalne družine pogajajo, v disfunkcionalnih družinah pa se pogajanja o moči prepletajo in zamenjujejo s problemi ljubezni.
Pomembna lastnost družin je tudi sposobnost za konflikt. To je pridobljena, naučena sposobnost posameznika, da zazna konflikt v interakcijah in komunikaciji, ga prepozna in se z njim sooči, da bi ga bodisi začel reševati bodisi zmogel živeti z njim. Sposobnost za konflikt je kompetenca zavedanja problemov, ki so globlji od vsakdanjih, običajnih, dostopnih skrbi. V družini se lahko naučimo več ali manj »sposobnosti za konflikt« oz. se lahko naučimo tudi negirati in potlačevati konflikte. Običajno je ena prvih otrokovih izkušenj, da je konflikt bolje potlačiti ali vsaj zamolčati, saj izražanje konflikta ogroža posameznika in družino. Vzgoja sposobnosti za konflikt mora usposobiti otroka, da pričakovanj staršev in njihovih etiketiranj ne sprejme brez vprašanja. Za razvijanje te sposobnosti mora imeti družina funkcionalno razmejene podsisteme, v kateri se lahko otrok obrani sprejemanja krivde za konfliktne vsebine.
Če starši nimajo razvite sposobnosti za konflikt, bodo težko ohranjali avtoriteto, strukturo in meje, ki jih otrok potrebuje za razvoj te sposobnosti. Z drugimi besedami, če starši nimajo razvite sposobnosti za konflikt, obstaja velika verjetnost, da bodo svoje konflikte prenašali na otroka. Poznamo pet vlog, ki imajo v odnosih med starši in otroki, v družini funkcijo zmanjšati pritisk neznosnih notranjih konfliktov. Otroka torej že tako rekoč ob rojstvu pričaka vloga, ki jo oblikuje izdelan sistem družinskih obramb. Tako v sistem vstopi substitut partnerja, kopija roditeljeve podobe o sebi, podobe idealnega sebe ali negativne podobe sebe, zaveznik roditelja. Možne so tudi druge vloge razbremenjevalca konfliktov, največkrat pa se pojavi več prej naštetih vlog hkrati.
Poseben fenomen znotraj družinskih vlog pa je »delegacija«. Za razliko od sprejemanja družinske vloge biti delegiran pomeni prevzeti poslanstvo, prevzeti misijo in vsebuje etično dimenzijo. S tem pojmom se naslavlja temeljno dramo vsake ločitve staršev in otrok. Otrok je delegiran, ko dobi dovoljenje in spodbudo staršev, naj se osamosvoji. Odposlan je v samostojnost, vendar s poslanstvom, ki ga mora opraviti za starše. Kot delegat svojih staršev mora oditi in ostati hkrati. To ustvarja nerazrešljivo družinsko konfliktnost, saj se družine ni mogoče osvoboditi. Bolj kot se posameznik z njo bori in obračunava stare dolgove, bolj je na njo vezan. Neodvisnost od družine lahko doseže le, ko se od nje razmeji na način, da doseže spravo. To pa ne pomeni, da se od nje loči, temveč v svoji neodvisnosti ostane vezan in povezan s svojo družino celo življenje.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
