26.1 Družbene struktureDanes smo priča veliki raznolikosti življenjskih potekov. Njihova narava vzpostavljanja postaja vse bolj individualizirana – posamezniki so vse manj vezani na klasične družbene norme življenjskih prehodov (izobraževanje, zaposlitev, poroka, rojstvo otrok itd.) in njihovo časovno zaporedje. Proces pluralizacije družinskih potekov se najbolj odraža v:
- spreminjanju maritalnega vedenja, ki postaja vse bolj nedoločno nestabilno, spremenljivo;
- naraščanju števila reorganiziranih družin – tako po deležu družin, ki se v svojem družinskem poteku reorganizirajo, kot tudi po pogostosti reorganizacije;
- pluralizaciji prehodov med posameznimi obdobji družinskega življenjskega poteka. Določena obdobja družinskega življenjskega poteka se podaljšujejo (npr. mladost), druga krajšajo (npr. obdobje aktivnega starševstva) in se med seboj tudi mešajo (starševstvo pred poroko). Življenjska obdobja se tudi podvajajo (npr. vnovično poročanje in oblikovanje nove družine).
Na materinstvo in očetovstvo je v zadnjih nekaj desetletjih močno vplival množičen vstop žensk na trg delovne sile. Množično zaposlovanje pomembno vpliva na življenjske strategije žensk – spremenilo je npr. rodnostno vedenje in oblikovanje družin. Kljub temu pa je materinstvo tista vloga, ki se je v družini najmanj spremenila in ostaja »ključna družinska vloga«.
Bolj podvrženo spreminjanju je očetovstvo, ki se ga zaradi svoje spremembe opisuje kot pojav novega očetovstva. Očetje se v svojih vlogah aktivnejše vključujejo v družinsko delo, skrb za otroke ipd. Spremembe so najbolj razvidne na ravni vrednot, stališč, percepcij aktivnega očetovstva, položaja žensk v družini in širše v družbi ter tudi družinskega življenja na splošno.
Termin protektivno otroštvo se nanaša na intenzivno skrb za otroke, njihovo blaginjo, izobraževanje itd. Predstavlja družbeni diskurz, znotraj katerega so otroci videni kot individuumi, katerih avtonomijo je treba varovati in ohranjati, hkrati pa vključuje tudi razlikovanje otrok od odraslih in povečan nadzor nad otroki.
Pomanjkljivosti otrok niso sprejete, temveč se vlaga veliko truda, da se jih odpravi in da se spodbudi razvijanje sposobnosti otrok (npr. igranje inštrumentov, učenje jezikov, športov itd.). Naloga staršev je, da spodbujajo otrokov vsestranski razvoj. Na ta način se odvisnost otrok od staršev vse bolj podaljšuje v mladost, kar imenujemo pojav podaljšane mladosti. Za dobro vzgojo niso več potrebni hierarhični odnosi. Otroci se vedno mlajši vključujejo v intenzivno vsakdanje življenje, kar se odraža v t. i. sindromu otroške naglice. Razlike med urnikom otrok in odraslih so vedno manjše. Na ta način se otroci prilagajajo hitrosti družbenega življenja in se učijo zanikati svoje naravne življenjske ritme.
Vse te zahteve protektivnega otroštva predstavljajo velike pritiske na starše. Verjetno najmočneje jih čutijo starših iz nižjih družbenih slojev. Ker si finančno ne morejo privoščiti vseh obšolskih dejavnosti za otrokov vsestranski razvoj, morajo otrokom posvečati še toliko več energije in osebnega žrtvovanja.
Spremembe na področju spolnih vlog v družinskem delu se odvijajo subtilno in počasi. Spreminjajo se identitete, subjektivne zaznave in vrednote, vendar do njihovih realizacij prihaja zelo počasi. Večina parov torej izraža željo po enakomernejši delitvi družinskega dela, vendar se ta delitev ne zgodi. Spreminja se retorika, rezultat dejanske delitve nalog med partnerjema pa ostaja enak. Ta pojav se opisuje z izrazom zavlačevana revolucija.
V drugi polovici preteklega stoletja se je doseganje avtonomije povezovalo z odhodom od doma – to je veljalo predvsem za študente. Danes vse več mladih, predvsem študentov in študentk, živi pri starših svojo podaljšano mladost. Gre za poldružinsko življenje, ki ga označuje izraz generacijski LAT (living apart together oz. ločeno skupno življenje). LAT je vmesna faza življenja mladih med družinsko odvisnostjo in družinsko neodvisnim življenjem. Odvisnost ali polodvisnost se veže predvsem na finančni vidik, neodvisnost pa na socialno življenje. Obstajajo različni razlogi za odlašanje odhoda od doma, ki jih razvrščamo v zunanje in subjektivne. Zunanji razlogi so težave v doseganju finančne neodvisnosti, brezposlenost, otežena stanovanjska oskrba, podaljšan študij itd. Subjektivni razlogi pa so lagodno in poceni življenje, razumevanje s starši, materialna in emocionalna varnost in hkratna visoka avtonomija idr.
Medosebni odnosi se z odnosom do družbenega konteksta povežejo v družbenem (skupinskem) odzivu na drugačnost, ki ga imenujemo stigma. To pomeni, da osebe, ob katerih doživljamo stisko, označimo in zavzamemo posplošen način razmišljanja o njih (stereotipi, predsodki, sodbe …) ter se skupaj z »večino« postavimo nad njih, jih ponižujemo, odrivamo in izločamo iz družbe ter jim otežujemo dostop do njenih dobrin.
Ko stigmatiziramo, nas družba podpira, da v odnosih zavarujemo sebe in oškodujemo drugega.
Več o stigmi si lahko preberete tukaj: https://www.omra.si/o-motnjah/stigma-in-iskanje-pomoci/
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
