20.  Teorija navezanosti

Teorija navezanosti je ena izmed teorij, ki povezuje zgodnje razvojne izkušnje odnosa otroka in skrbnika z razvojem osebnostnih lastnosti tega otroka v odrasli dobi.

Sprva je bilo razumevanje funkcije skrbnika omejeno na zadovoljevanje otrokovih fizioloških potreb. Eksperiment z opičjim mladičem, ki je bil postavljen v družbo dveh umetnih mam – »mehke mame« (ki je bila narejena iz mehkejšega materiala) in »žičnate mame«, pa je pokazal, da se je opičji mladič večino časa zadrževal na mehki mami, ne glede na to, pri kateri mami je bila nameščena hrana. Opičji mladič torej ni iskal le zadovoljitve svoje fiziološke potrebe – lakote, temveč tudi čustveno bližino mame, ki jo je bolje nudila. Opičjim mladičem in človeškim otrokom je skupno to, da ne preživijo brez skrbi skrbnika. Izkazalo se je, da tudi ljudje ne iščemo zgolj zadovoljitve fizioloških potreb, temveč tudi bližino drugih ljudi. Ta nas namreč že kot dojenčke zaščiti pred nevarnostmi zunanjega sveta, pomembno vpliva na razvoj našega občutka varnosti ter sooblikuje strukturo naših razvijajočih se možganov.

Z eksperimentom »tuja situacija« so kasneje raziskovali navezanost med majhnimi otroki in njihovimi mamami. Opazovali so odzive otrok ob igri s staršem in s tujcem, ob zapuščanju starša in tujca ter vrnitvi tujca in starša. Glede na različne odzive otrok lahko opredelimo štiri stile navezanosti, ki so prepoznavni tudi kasneje v odraslem obdobju. Poznamo samo en varen stil navezanosti in tri »nevarne« stile: izogibajoč, ambivalenten in dezorganiziran stil navezanosti. Pri razumevanju stilov navezanosti si lahko pomagamo tudi s predhodno predstavljenimi oblikami odnosa, ki ga gojimo do sebe in drugih.

Želim izvedeti več

Nazaj                                                                Naprej