Hipokratova in Galenova tipologija temperamenta je najstarejši nauk o temperamentu in ga določajo štirje tipi: sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik.
Nauk o telesnih sokovih je prvi predstavil Polib, učenec Hipokrata oz. sam mojster (5–4. st. pr. n. št.) – ki mu običajno pripisujejo to delo – v spisu O človeški naravi. Ta predstavlja poskus povezave medicine s psihologijo oz. z duševno naravnanostjo (»filozofijo«), na podlagi katere formiramo nekakšen način življenja in prevladujoče vedenje. Bolezensko stanje povzroča neuravnoteženost sokov. Za zdravje telesa in duha je tako bistveno relativno ravnovesje (isonomia) med različnimi sokovi oz. silami. Vendar pa je pri vsakem človeku prisotna zmerna neuravnoteženost in prevladovanje enega soka, ki določa značajski temperament. Antična medicina je bistveno vplivala na pojmovanje temperamenta tudi v obdobju srednjega veka, kar je omogočil Galen (2. st. n. št.), ki je grško medicino razširil v latinski svet. Opozoriti moramo, da Galen ni govoril o sokovih, marveč o kvalitetah toplega, hladnega, suhega in vlažnega, ki določajo neki temperament. Tako obstajajo štirje enostavni in štirje sestavljeni temperamenti.
Za Junga obstajajo štiri temeljne psihične funkcije: čutenje, čustvovanje, mišljenje in intuicija. S čutenjem aktivno zaznavamo okolico, mišljenje je dejavnost operiranja z znaki in nam omogoča predstavljanje in abstrakcije, čustvovanje ovrednoti dogodke in osebe, intuicija pa predstavlja nekakšno neposredno, nerefleksivno zavedanje. Obstajajo torej štiri psihične funkcije in dva tipa usmeritve psihične energije (navzven in navznoter), ki pa se povezujeta v kompleksne kombinirane tipe osebnosti. Ekstraverti psihično energijo usmerjajo navzven v socialne odnose in okolico, introverti pa psihično energijo usmerjajo v notranji svet, predvsem v fantaziranje in lahko delujejo manj družabni.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
