16.1  Primeri odnosov

Primer:

Partnerja poiščeta pomoč v partnerski terapiji s pritožbo, da ne komunicirata več. Poročata, da se pogovarjata le še o najnujnejših organizacijskih zadevah. Če pogledamo širši kontekst partnerjev, ki sta poročena 15 let, imata šoloobveznega otroka, živita skupaj v dvosobnem stanovanju, vsak dan skupaj zajtrkujeta in večerjata, spita skupaj v zakonski postelji … postane jasno, da je molk partnerjev glasno sporočilo obeh, ki si ga sporočata nezavedno in zanj nimata besed ter v njem ne moreta biti slišana in razumljena. V partnerski terapiji odkrivata besede za ta sporočila in iščeta razumevanje, na podlagi katerega se lahko odločata o prihodnosti njunega odnosa.

Ob izmenjavanju sporočil oz. komuniciranju se lahko počutimo bolj ali manj prijetno oz. neprijetno. Izpolnjujoči odnosi vzbujajo prijetna in neprijetna občutja, ki se v odnosu lahko vzajemno stalno uravnovešajo. Težavni pa postanejo odnosi, v katerih občutij ne moremo vzajemno uravnovešati, zato v njih začenjajo prevladovati le neprijetna občutja (ali le prijetna občutja). Takrat običajno poiščemo druge odnose, ki jih lahko napolnimo z vsebinami, ki jih v takih odnosih ne moremo sporočiti. To je značilno za odnose z osebami z izkušnjo osebnostne motnje.

Primer:

Oseba A je zelo uspešna in stalno pripoveduje osebi B o svojih uspehih. Osebi B je sprva prijetno poznati in se družiti s tako sposobno in uspešno osebo. Lahko je povsem preplavljena z navdušenjem. V njunem odnosu vidi tudi priložnost, da se sama česa nauči od osebe A. Kmalu pa se ob njej začne počutiti nesposobno, ničvredno, neopaženo, prvotno občudovanje osebe A pa se pretvori v občutek bremena, zavijanje z očmi in iskanje priložnosti, da iz odnosa pobegne. Oseba B poišče osebo C, da se ji lahko potoži o frustracijah, ki jih doživlja ob osebi A, in išče potrditve za svoja občutja pri drugih ljudeh, ki tudi poznajo osebo A.

NazajNaprej