Moški dva- do trikrat redkeje zbolijo za depresijo kot ženske. Vzroki za to še vedno niso povsem jasni. Lahko bi jih povezali z biološkimi dejavniki (npr. različno hormonsko stanje, saj je znano, da hormonske spremembe lahko vplivajo na razpoloženje) ali s sociološkimi vidiki dojemanja moške vloge v družbi (npr. nadrejena vloga moškega v patriarhalnih družbah, kjer se ne spodobi, da bi moški izpostavljal svojo šibkost in ranljivost).
Mnogi strokovnjaki menijo, da je pogostost depresije pri moških manjša le navidezno. Število samomorov je namreč pri moških večje kot pri ženskah. Možno je, da depresija pri moških ni manj pogosta, ampak je le redkeje prepoznana. Moški o svojih čustvenih težavah težje spregovorijo in poiščejo strokovno pomoč. Pogosto skušajo težave reševati sami, včasih tudi na manj primerne načine (npr. zloraba alkohola, pretirana športna in spolna aktivnost, deloholizem).
Depresijo pri moških je možno uspešno zdraviti – tako kot pri ženskah. Pri tem se je potrebno dosledno ravnati po navodilih strokovnjakov. Tu pa se pojavi še ena razlika med spoloma: ženske pri zdravljenju depresije v povprečju bolje sodelujejo v primerjavi z moškimi.