Depresija pri starejših

Depresija postaja s starostjo pogostejša, nekateri podatki govorijo o petini do tretjini obolelih starostnikov. Najredkeje se pojavlja v intenzivni domači negi, le pri devetini. V domovih upokojencev in bolnišnicah po dolgotrajni hospitalizaciji za depresijo oboli skoraj polovica starostnikov. Depresija je pri starejših pogosto prezrta motnja, saj se večkrat zamenjuje ali povezuje z drugimi težavami (npr. demenco).

Pomembno je depresijo prepoznati in zdraviti, saj je v tem starostnem obdobju pogosteje povezana s samomorom kot v mlajših obdobjih. Nezdravljena depresija pri starejših pa ni povezana samo s pogostejšimi samomori in drugimi oblikami samomorilnega vedenja, temveč tudi s povečano umrljivostjo zaradi drugih bolezni, opuščanjem nujnih zdravil in odklonilnim odnosom do različnih oblik pomoči.

Povečano tveganje za razvoj depresivne motnje pri starejših povezujemo z nekaterimi dogodki in spremembami, ki so v starosti pogostejše kot v mlajših življenjskih obdobjih. Sem sodijo: pogostejše izgube bližnjih oseb (staršev, partnerja, prijateljev, sodelavcev, sosedov), izguba zdravja (kronične bolezni), slabše zaznave (slabši vid in sluh), zmanjšana mobilnost (težave z gibali, nesposobnost za vožnjo avtomobila), okrnjene psihofizične sposobnosti (upad mišične moči, blage kognitivne motnje), slabše obvladovanje vsakodnevnih aktivnosti (nakupovanje, kuhanje, pospravljanje, branje, gledanje televizije, ukvarjanje z raznimi hobiji), spremembe v odnosih (odselitev otrok, spremembe socialne mreže ob preselitvi v dom) in ne nazadnje tudi okrnjene finančne zmožnosti (višina sredstev za preživljanje, konec delovne dobe). Nekateri se s tovrstnimi izgubami soočijo lažje kot drugi. V kolikor pa je izgub preveč, če posameznik v žalovanju nima zadostne podpore bližnjih in če že po naravi težje prenaša izgube, lahko to pomeni tudi uvod v depresijo.

DOLOČENI SIMPTOMI DEPRESIJE PRI STAREJŠIH SE RAZLIKUJEJO OD DEPRESIJE V MLAJŠIH ŽIVLJENJSKIH OBDOBJIH

Najpomembnejše razlike:

starejši ljudje z depresijo redkeje povedo, da so žalostni,
pogostejše so pritožbe glede različnih telesnih težav, bolečin, povečane utrujenosti,
pogosto navajajo velike težave s spominom, kljub temu da ob pregledu pri zdravniku ni mogoče zaznati upada mentalnih sposobnosti,
ne zaupajo lastnim sposobnostim,
izrazitejša sta tesnoba in prisotnost strahov,
pogostejša je apatija in pomanjkanje motivacije za vsakodnevne aktivnosti, opuščanje skrbi zase (hrana, zdravila, čistoča),
starostnik se prične opazno drugače vesti (osamitev, naveličanost življenja, zavračanje svojcev).

Nazaj Naprej