Tveganja, sprožilci in vzdrževalci anksioznih motenj

1) DEJAVNIKI, KI OSEBO NAPRAVIJO BOLJ DOVZETNO ZA RAZVOJ ANKSIOZNE MOTNJE

Prisotni so veliko prej, preden se anksiozna motnja razvije. Povečana verjetnost razvoja anksiozne motnje se kaže kot hitrejši in bolj buren odziv s povečano tesnobo na večje življenjske dogodke. To lahko ponazorimo tudi z utežjo, ki je obešena pod jadrnico in se je oseba ne zaveda.

DEDNOST: prirojena nagnjenost na primer anksiozne motnje pri krvnih sorodnikih v več kolenih;

IZKUŠNJE IZ DRUŽINE: neugodne izkušnje v ranem otroštvu in mladosti; pretirano zaščitništvo ali pretirana strogost s strani staršev oz. sktrbnikov; oziroma izpostavljenost nevarnosti, nasilju in zlorabam;

OSEBNOSTNE LASTNOSTI POSAMEZNIKA: perfekcionizem; povečana potreba po odobravanju s strani okolice in slabo prenašanje kritike; velika potreba po varnosti; zanemarjanje občutkov stresa in utrujenosti; velika potreba po nadzoru nad položajem, okoliščinami, odnosi.

2) SPROŽILCI ANKSIOZNE MOTNJE

Prisotni so tik pred nastankom anksiozne motnje in jih lahko ponazorimo z bremenom (tempirano bombo), ki nenadoma pade na jadrnico ali se postopoma nalaga nanjo ter povzroči njeno potopitev pod gladino. Sprožilci dodatno zamajejo čustveno in družbeno ravnovesje, ki izzove strah, tesnobo, napetost. Oseba se ustraši svojega lastnega telesnega odziva.

PRETIRANA UPORABA POŽIVIL (kava) in ZLORABA PSIHOAKTIVNIH SNOVI (marihuana, stimulansi);

KRONIČNE BOLEZNI (rak, sladkorna bolezen, bolezni srca), ki prinesejo velike spremembe v življenjski slog in vrsto negotovosti;

NEPRIJETNI DOGODKI v službi, v domačem okolju;

IZGUBE, BOLEZNI BLIŽNJIH itd.

3) VZDRŽEVALCI ANKSIOZNE MOTNJE

Anksiozne motnje vzdržujeta izogibanje in opuščanje dejavnosti. Človek se v želji, da se izogne neprijetnim telesnim odzivom, izogiba vsega, kar mu ta odziv sproža. Posledica je vse večji strah in manjše samozaupanje.

Namesto soočanja oseba opušča ali se izogiba dejavnosti, ki ji povzroča dvig tesnobe - kratkoročno je sicer tesnobe manj, dolgoročno pa se anksioznost poglablja in zato oseba še z večjim strahom pričakuje soočanje.

Primera:

- čakanje, da se bo stanje samo popravilo;

- obupavanje / naučena nemoč (nikoli ne bo bolje, nič ne pomaga).

Nazaj Naprej